(Ne)odvisnost haaškega sodišča

(Ne)odvisnost haaškega sodišča

Mnenje, kolumna ali komentar
28. 8. 2008 - 15.30

Tudi mesec dni po aretaciji in izročitvi Radovana Karadžića še vedno močno odmevajo medijski odzivi, kar je posledica tako njegovega dvanajstletnega izmikanja pohabljeni roki zakona kot tega, da je bil že zdavnaj ustoličen kot neke vrste balkanski princ groze, kar mu je dajalo že nekakšno pop razpoznavnost. No, zdaj, ko že stoji pred sodniki haaškega mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo, se na veliko govori o tem, da je mednarodna pravica sicer resda počasna, vendar, da slej ko prej ujame vse, ki so si zaslužili pregon.

Je to res? Seveda ni. Kar je res, je to, da je mednarodna pravica le koktejl različnih interesov in zmožnosti. Kar pa seveda ne pomeni, da Radovan Karadžić, Ratko Mladić in ostali – tudi recimo že oproščeni Ramuš Haradinaj – niso bili upravičeno obtoženi. Treba pa se je vprašati, kdo oziroma kaj naj bo tisto, kar naj tem ljudem sodi. Maja, leta 1993 ustanovljeno sodišče v Haagu, ki je tudi geografsko dovolj oddaljeno od prostorov, kjer so se zločini dogajali, naj bi predstavljalo tisto ustanovo, ki je sposobna objektivno, pravično in razmeroma hitro presoditi v zadevah, ki so neizogibno postale predmet spora po balkanskih vojnah v devetdesetih. Odveč je verjetno poudarjati, da nacionalna sodstva te dolžnosti niso bila in še vedno niso zmožna izpolniti.

Čeprav pa je haaško sodišče ustanovljeno z deklarativnim namenom, da bi sodilo storilcem vseh vojnih zločinov na področju bivše Jugoslavije, je ključnega pomena, kdo so tisti, ki so jih zagrešili. Dejstvo, da je bil zaradi pomanjkanja prič, ki so pred sojenjem preprosto izginile, oproščen OVK-jevec Ramuš Haradinaj, je nekatere Srbe, ki so prej še zagovarjali sodelovanje s tribunalom, pripravilo do razmišljanja, čemu sploh sodelovati s haaškim sodiščem, vendar je sodišče v tem primeru vsaj razsojalo.

Drugače je v primeru NATOvega bombardiranja Zvezne republike Jugoslavije leta 1999. Že samo dejstvo, da je bilo bombardiranje ilegalno, torej brez odobritve Varnostnega sveta Združenih narodov, bi moralo biti dovolj za začetek sodnih procesov, saj so se zločini dogajali prav na področju, za katerega je sodišče v Haagu pristojno. Mobilizacijsko napihovanje grozodejstev na Kosovu - kot legitimacija vsake vojaške akcije - in označevanje razlogov za zračne napade kot humanitarne lahko preslepi neobveščeno javnost in tudi marsikatere medije. DELO se je recimo zaradi takratnega skoraj copypaste-ovskega prenašanja NATOvih sporočil za javnost kasneje tudi javno opravičilo. Ne bi pa smelo ustaviti dela tako resnega in bojda neodvisnega sodišča kot je »International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia«.

Da so tudi NATO sile med bombardiranjem zagrešile številne vojne zločine na področju Zvezne Republike Jugoslavije, ni nobenega dvoma. Sami so priznali uporabo prepovedanih kasetnih bomb, češ da so bolj učinkovite, tudi pokole civilistov in uničevanje civilnih tarč. Izpostavimo le bombardiranje potniškega vlaka v soteski Grdelice osmega aprila, v katerem je umrlo deset civilistov, pa napad na konvoj albanskih beguncev v Đakovici štirinajstega aprila, kjer je umrlo petinsedemdeset ljudi, bombardiranje stavbe Radio Televizije Srbije triindvajsetega maja, ki je odneslo šestnajst življenj, da napada na kitajsko ambasado sedmega maja sploh ne omenimo.

Priznanih smrtnih žrtev bombardiranja je okoli petsto - v resnici pa naj bi jih bilo več tisoč -, vendar so zahteve po izročitvi takratnega generalnega sekretarja zveze NATO Javierja Solane, ki je danes visoki predstavnik Evropske unije za zunanje in obrambne zadeve, neobstoječe. Po načelu »chain of command«, na katerega so se opirali pri obtožbah zoper Slobodana Miloševića, bi morali zahtevati tudi izročitev Billa Clintona, takratnega vrhovnega poveljnika vojske Združenih držav Amerike, ki so bile daleč največje izvajalke napadov in tudi ostalih vrhovnih poveljnikov oboroženih sil držav članic NATO-a, ki so bile udeležene v napadih.

Zakaj torej haaško sodišče s tako opevano neodvisnostjo ne zahteva izročitev odgovornih za bombardiranje Zvezne Republike Jugoslavije? Odgovor se morda skriva v izjavi takratnega tiskovnega predstavnika zveze NATO Jamie-a Shea na tiskovni konferenci sedemnajstega maja 1999, ki je dejal: »NATO države so tiste, ki so priskrbele sredstva za to sodišče, mi smo med največjimi financerji... mi želimo videti, da so vojni zločinci privedeni pred sodišče in prepričan sem, da, ko bo odšla glavna tožilka Louise Arbour na Kosovo in pogledala dejstva, da bo obtožila ljudi jugoslovanske narodnosti, česa drugega ne predvidevam.« Isti Jamie Shea je sicer v sklopu svojega predavanja pred navdušenimi študenti politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani par mesecev po bombardiranju dobesedno dejal: »Natova misija v Bosni bo uspešno končana, ko bo sredi Sarajeva stal MacDonalds.« Toliko o neodvisnosti in objektivnosti haaških preganjalcev vojnih zločincev.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness