Konec tedna mineva štiri leta od nasilne evikcije uporabnikov nekdanje tovarne Rog in njenega rušenja. Devetnajstega januarja 2021 so varnostniki podjetja Valina, ki jih je najela Mestna občina Ljubljana, pričeli z evikcijo uporabnikov zaskvotane Avtonomne tovarne Rog. To so storili brez sodnega izvršitelja in z vednostjo, da tam nekateri uporabniki tudi prebivajo, čeprav je občina uradno trdila, da je bil Rog prazen. Rogovci so bili prepričani, da se je varnostna služba nanje spravila brez pravne podlage, policija, ki je evikcijo ves čas spremljala, pa je prišla varovat varnostnike. S solzivcem in evfemistično imenovanimi strokovnimi prijemi so policisti nadvladali stanovalce in protestnike, ki so poskušali ustaviti evikcijo z vztrajnim, a premalo strokovnim, predvsem pa neveganskim metanjem jajc. Ljubljanski občini je tako končno uspelo, kar je prvič poskusila pet let prej.

Občina je na ruševinah tovarne zgradila kulturno-kreativni center, v katerega je postavila delavnice in ateljeje, ki deklerativno služijo istemu namenu kot prej podobni ateljeji v porušenih avtonomnih prostorih, le da je za uporabo potreben nakup uporabniškega paketa ali odobritev strokovne komisije kulturnega centra. Podobno kot Avtonomna tovarna Rog tudi Jankovićev Center Rog vključuje bivalne prostore, imenovane bivalni studii, eden od njih pa je, po zgledu nekdanjih rogovskih migrantskih centrov, prednostno namenjen beguncem in migrantom. V gentrificiranem Rogu so tudi učilnica za mlade kreativce, knjižnica in prostor za razstave. Vsemu skupaj je dodana še kavarna s teraso.

Občina je svoj projekt Centra Rog torej v splošnem zasnovala prav po modelu tega, kar je v Avtonomni tovarni rog že obstajalo. Kar je občina naredila, je, da je uveljavila svojo lastninsko pravico nad prostorom in kopirala, kar ji je bilo pri prejšnjih rogovskih kolektivih konceptualno všeč, vse skupaj renovirala po bolj malomeščanskem okusu in določila vstopnine in članarine. Zdaj občina odloča o tem, kaj se bo dogajalo v Rogu, kjer so dejavnosti uporabniki prej organizirali avtonomno, in po svojih kriterijih postavlja pogoje za uporabo. To pa tako, da bi bili stari uporabniki, umazani »rogeraši«, iz tega izključeni, v kolikor ne bi tudi sami bojkotirali Jankovićevega Roga in se razglasili za njegove neuporabnike. Kar so v Rogu z manj sredstvi poskušali ustvariti prejšnji uporabniki, je občina, povedano s splošno rabljenim izrazom, gentrificirala.

Glavni argument navijačev za evikcijo, od politikov do brezimnih komentatorjev na novičarskih portalih, je bila lastnina. Rogovci, oziroma zbadljivo »rogeraši«, že od samega začetka niso imeli kaj početi v zapuščeni tovarni, ki ni bila njihova last, pa čeprav jo je uradni lastnik pred tem več let pustil propadati in se je svojega projekta domislil šele po zaskvotanju, in celo po njegovem zgledu. Vsak, ki se je zgražal nad »rogeraši«, je lastnino dojel čisto pravilno. Gre v prvi vrsti za omejevanje dostopa. Med zasebno in državno, natančneje, v tem primeru občinsko lastnino v tem smislu ni razlike.

Ampak posledica te morale je, da je iz kakršnegakoli sodelovanja v družbenih dejavnostih, ki ni samo plačano in diktirano izvajanje projektov drugih, proletariat izločen. Pravica odločanja o tem, kaj se bo v družbi, v tem primeru ljubljanski, dogajalo, je privilegij upravljalcev lastnine. Pravico do idej imata samo država in biznis, ostali naj pišejo prošnje za milost, da jih lahko izvajajo in se s tem preživljajo. Zoper sveto lastnino so »rogeraši« res grešili, ampak to je edini način upora proti tej izključenosti in zavrnitev vsiljene vloge živega orodja, vsaj na nekem področju. 

O dejanski uspešnosti dejavnosti Avtonomne tovarne Rog bi se dalo razpravljati, ampak očitno so bile občini ideje všeč, čeprav se jih ni domislil podjetnik. To vprašanje pa ne bi bilo bistveno, tako kot nista bila glavni problem neurejenost ali narkomanija, s katerima je občina med drugim upravičevala evikcijo in postavitev novega, spedenanega Centra Rog. Avtonomni Rog je kljub vsemu predstavljal prostor, kjer so sicer marginalizirani prebivalci Ljubljane lahko delovali izven od zgoraj postavljenih okvirjev in uresničevali svoje vizije. Evikcija je v prvi vrsti pomenila potisk nazaj v te okvirje, skladno z Mussolinijevim izrekom: nič zunaj države.