Dvorana hotela Union v centru najlepšega mesta na svetu je bila v soboto prizorišče ustanovnega kongresa Združene levice, koalicije strank, ki si z zagovarjanjem socialističnih stališč obeta preboj v Evropski parlament na majskih volitvah. Ustanovnega kongresa, kjer so v zavezništvo stopile Stranka za trajnostni razvoj Slovenije, Demokratična stranka dela in Iniciativa za demokratični socializem, sta se udeležila tudi evropska levičarska ikona Aleksis Tsipras iz grške koalicije Siriza in Dominic Heilig iz nemške Die Linke.

Kongres v prepolni dvorani je otvoril Boris Kobal v svojem slogu mešanja igranja na nacionalna čustva in retoričnega prisvajanja Trsta. Sledila je recitacija z naslovom »Zakaj nekdo postane komunist«, ki je mestoma sprožila salve smeha, mestoma pa le v zadregi pritajen hehet. Nadaljevalo se je z govori gostujočih tovarišev iz Grčije in Nemčije, ki so ju, formatu prireditve primerno, zbrani delegati prekinjali z aplavzi in vzkliki. Sledili so še predstavniki treh strank, to so Matjaž Hanžek, Violeta Tomič in Luka Mesec. Ideološko so bili govori mestoma nekonsistentni, saj so asociacije ob besedi socializem očitno različne. Nekateri ga vidijo kot vračanje v bivši sistem drugi kot gradnjo nečesa novega, oboji pa so svoje izvajanje začinili z bolj ali manj okusnimi floskulami, ki ustanovnemu kongresu seveda pritičejo. S svojim govorom je še najbolj zablestel Luka Mesec iz Iniciative za demokratični socializem, ki je pokazal na strukturne vzroke krize kapitalizma ter potrebo po njegovi odpravi.

Ker so se drugi mediji ustavljali predvsem pri neposrečenih in za ustanovitev nove politične sile neproduktivnih jugonostalgizmih in domnevno luksuznemu prostoru za kongres socialistov, si poglejmo o čem govori program Združene levice. Kot pritiče programu za pohod skozi v svoji osnovi liberalne institucije, predlogi Združene levice niso revolucionarni, pač pa prej iskreno socialdemokratski. Ob sprehodu skozi zelo povedno kazalo programa, lahko na prvem mestu najdemo zahtevo po takojšnji ustavitvi varčevalnih ukrepov in reševanje socialnega položaja najbolj prizadetih. Evropska centralna banka bi po njihovem morala pomagati državam članicam z ukrepi za boj poceni zadolževanje in odpisom dolgov, komercialne bank pa se morajo iz centraliziranega pehanja za dobičkom preoblikovati v servis za prebivalstvo, ki bo upošteval načela sonaravnega razvoja. V skladu s tem je potreben tudi zagon investicijskega programa »Green Deal« in zavrnitev transatlantskega trgovskega sporazuma, ki služi le korporativnim dobičkom, demokratičnost delovanja Evropske unije pa še bolj znižuje. Drugi velik poudarek v programu Združene levice je njegova okoljska komponenta, saj se zavzemajo za ekološki preobrat in trajnostno ravnanje z naravnimi viri, predvsem gozdom.

Vse lepo in prav, vendar pa v kontekstu Evropskih volitev ne gre spregledati glavnih tekmecev Evropske levice, katerih del je tudi slovenska podružnica Združena levica, to je Stranka evropskih socialistov in demokratov. Druga največja stranka v Evropskem parlamentu je imela namreč istočasno kongres v Rimu in to pod istim geslom, kot ga najdemo na zadnji strani programa Združene levice, to je »Za Evropo ljudi, ne kapitala!«. Tudi sicer je rimski kongres zaznamovala zelo podobna retorika udrihanja čez neoliberlizem, krčenje socialne države in veliko brezposelnost, pri čemer tam prisotnih, na čelu z našim največjim levičarjem Igorjem Lukšičem, očitno ne moti, da so pri vsem tem zelo aktivno sodelovali ali ukrepe, ki so privedli do takih rezultatov, celo izvajali.

Glede na mnogo močnejše finančno zaledje Stranke evropskih socialistov in demokratov ter kontekst volitev v Evropski parlament, ki dopušča mnogo velikih besed in puhlic ter malo dejansko načrtovanih ukrepov, je edina možnost za pravo levico, to je Združeno levico, kvalitativni preskok in gradnja gibanja. O dvojnosti stranke in gibanja je sicer že bilo govora, vendar pa se dejanska gradnja slednjega na terenu še ni začela. Le skozi neposredno nagovarjanje delavcev na osebni ravni in na njihovih delovnih mestih namreč lahko Združena levica premaga deklarativno podobne in mnogo bogatejše evropske zatajevalce levičarskih vrednot. Prve priložnosti za dejanski stik z delavci se že ponujajo, v teku je recimo stavkarudarjev v Velenju in Trbovljah