V Romuniji je v prvem krogu predsedniških volitev zmagal neodvisni kandidat Călin Georgescu. Kot ste lahko dan po volitvah slišali v OFFsajdu, je Georgescu, povedano brez ovinkarjenja, fašist. Georgescu ima kot doktor pedologije, to je vede o prsti, sicer dolgo kariero strokovnjaka za trajnostni razvoj pri raznih agencijah in programih Združenih narodov. Zdaj je spoznal, da so ljudje naveličani liberalnih tehnokratov in začel navijati za zapiranje meje, predvsem pred Ukrajinci, razglašati romunskega fašističnega diktatorja Iona Antonescuja za nacionalnega heroja in razlagati, da je v Karpatih shranjena kozmična energija. Za fašista pa ga ne delajo samo čudna duhovnost, tradicionalizem, ksenofobija, in oboževanje davno mrtvih diktatorjev. Fašistična je tudi njegova ekonomska politika, ki je morda glavni vir njegove popularnosti.

Georgescu izvor težav Romunije vidi v neoliberalizaciji po padcu Ceaușescuja leta 1989, ki je povzročila vdor tujega kapitala v državo. Pravi, da je moč tujih korporacij večja grožnja Romuniji, kot tuje države. Problem so investitorji in hedge skladi iz Evropske unije in Združenih držav Amerike. Nekdanjega in bodočega ameriškega predsednika Donalda Trumpa pa hvali, ker je po njegovem mnenju prvi po Kennedyju stopil na prste kapitalu. Za Romunijo tako predlaga program, ki ga je poimenoval Zemlja prednikov, in katerega cilj je zagotoviti samozadostnost Romunije na področju kmetijstva, energetike in vode. S tem bi zaščitil domače male proizvajalce, kmete in obrtnike. Z obrambo romunskega gospodarstva pred tujo nadvlado pa bo seveda obranjen tudi romunski DNK, v katerem je zapisan program za rešitev človeštva.

Evropski politični in medijski establishment se dejansko ne boji njegovega ekonomskega suverenizma, ampak ga skrbi bolj to, da je Georgescu megleno proruski. Tako je njegova protikandidatka v drugem krogu, Elena Lasconi, za Politico, MMC, STA in druge medije reformistična desnosredinska kandidatka, čeprav v resnici ni levo od Georgescuja, ampak se od njega razlikuje samo po geopolitični zavezanosti zahodu in po uglajenosti. Tako imenovana desna populistična linija tudi pri samih kapitalistih ne povzroča panike. Georgescu s svojimi predlogi neposredno nagovarja kapital, čeprav v konkretnem primeru zanašanja na domačo proizvodnjo hrane nagovarja samo podeželske maloburžuje. Še očitnejši primer je Trump, ki uživa podporo trenutno najbogatejšega človeka, Elona Muska.  

Poleg ugotovitve, da v skrajni desnici ni protisistemskosti, je standardno levičarsko razmišljanje v takšnih primerih to, da je ljudstvo očitno razočarano in jezno nad neoliberalizmom in da čuti vse pravilne frustracije, ki jih v teh razmerah mora, vendar se obrača na tako imenovane desne populiste, ker je to edina alternativa, ki jo vidi. Naloga levice je, da ljudem na prostem trgu idej predstavi pravo, to je levo alternativo. In tako se levičarji vsakič znova tolčejo po glavi, zakaj se niso prej marketinško angažirali in zdaj samo zaradi tega ljudstvo odgovor išče v nacionalizmu namesto v »demokratičnem socializmu«, ki je tako ali tako samo preimenovana socialdemokracija. Saj je Luka Mesec že davno povedal, da raje kot Marxa bere Keynesa, čigar knjigo The End of Laissez-Faire je Mussolini navdušeno razglasil za uvod v fašistično ekonomijo.

Takšno razmišljanje razkriva odsotnost specifično socialistične kritike sistema. Če je problem levice samo v tem, da ni uspela spromovirati svoje alternative, potem je njena kritika dejansko enaka fašistični, čeprav si domišlja, da je socialistična. Proti neoliberalizmu, Wall Streetu, finančnemu kapitalizmu, multinacionalkam, korporacijam in enemu odstotku očitno že zna skandirati vsak fašist. Morda »globalisti« niso del levičarskega besednjaka, bistvenih vsebinskih razlik pa ni. V obeh primerih sovražnika najdemo zgolj v velikem kapitalu, le da samo nacisti naredijo naslednji korak in ga identificirajo z Judi.

Tako levica dejansko pomaga graditi ideološke nastavke za vzpon fašističnih tiktokerjev tipa Georgescu. Res je, da samooklicani protisistemski politiki niso proti kapitalizmu, kljub temu pa je sitno brati prežvečene analize, ki to poudarjajo. Resda fašisti niso proti kapitalizmu, so pa ravno proti temu sistemu, ki ga kritizira večinska tendenca levice. Samo da njihova rešitev ni beg iz družin v menze, ki jih bodo po fevdalnem principu »plemenitost obvezuje« financirali v ničemer delegitimirani kapitalisti, kot v svoji paternalističnofeministični brošuri predlaga študentsko društvo Iskra, ampak zapiranje nazaj v družino.

Ko problem najdeš v Wall Streetu, ni težko priti do klasične korporativistične linije prve polovice prejšnjega stoletja, po kateri imata domača mala buržuazija in proletariat skupne interese nasproti tujemu finančnemu kapitalu. To je program nekdanje vodilne članice nemške stranke Die Linke, Sahre Wagenknecht, ki je zavzemanju za socialno državo dodala državno podporo malim in srednjim podjetnikom kot alternativi globalističnim multinacionalkam. Če Wagenknecht ne bi v imenu zbliževanja z domnevno inherentno homofobnim in ksenofobnim delavskim razredom sprejela konzervatizma, ne bi nihče opazil, da ni levičarka.  

Fašisti torej ne dobivajo volitev samo zato, ker imajo zaledje v kapitalu, volivci pa so razočarani, jezni in zavedeni. Ekonomski program fašistov je v resnici mainstream. Pravzaprav se v Romuniji za ekonomskega patriota razglaša tudi aktualni premier Marcel Ciolacu iz socialdemokratske stranke. Naloga levice zato ni samo, da ponudi svojo alternativo. Ta na nek način že obstaja v knjigah, ki jih nihče ne bere. Levica mora najprej postaviti drugačno diagnozo. Test radikalnosti pa ne more biti kritika neoliberalizma ali specifičnih vrst kapitalizma s pridevnikom. Če hoče levica kdaj na mizo postaviti socialistični program, mora delegitimirati kapitalistične odnose kot take. To pa pomeni, da nasprotnik ne bodo samo korporacije, ampak tudi lastnik vašega najljubšega lokala.