Svet je sunkovito obkrožila presenetljiva novica, da je včeraj papež Benedikt XVI napovedal odstop s svetega sedeža, kot prvi papež po 600 letih. Med razlogi za svojo odločitev je navedel šibko zdravje, zaradi katerega se bo raje umaknil v dostojanstven pokoj.

V Sloveniji se medtem Janez Janša drži v svojem sedlu, kakor da bi v državo pravkar prijahal kot osamosvojitelj. Legitimne in spontane proteste proti svoji vladi je spočetka zavračal kot konstrukt stricev iz ozadja, sedaj pa je proti njim sklical tudi Zbor za Republiko, sestavljen iz jedra zvestih volivcev, ki jih je njegova stranka v center Ljubljane pripeljala s plačanim avtobusnim prevozom, pri tem pa naj bi nekaterim celo grozila z izključitvijo, v primeru, da se shoda ne bi udeležili. Kljub tem okoliščinam se je na Kongresnem trgu zbralo le manjše število pomladnikov, po ocenah na podlagi posnetkov iz zraka med 3 in 5 tisoč ljudi, po oceni policije kar 9 tisoč - organizatorji pa so na samem zboru presodili, da jih je prišlo podpreti kar 12 tisoč ljudi.

Prav tako ni bilo videti, da bodo zborovalci s svojo prisotnostjo na zboru uspeli pregnati zimo in staliti snežene može, saj povprečna demografija udeležencev ni bila prav nič pomladna, ampak se je prevešala v utrujeno jesen. To dejstvo je razblinilo tudi morebitne strahove, da bi med vstajniki in zborovalci lahko v prihodnje prišlo do nasilnih konfliktov, saj slednji zagotovo ne premorejo niti dinamike niti številk, ki bi se lahko kosale s sicer nenasilnimi protesti proti politični eliti v prestolnici. Tega so se zavedali tako govorniki kot zborovalci, ki so večkrat z navdušenjem pozdravili retorične konstrukte s podija, češ da je v Sloveniji ponovno živa intenca po likvidaciji kristjanov in tistih, ki “v srcu dobro mislijo”. Janša je v svojem posnetem govoru šel celo tako daleč, da je med navajanjem demokratičnih institucij, ki varujejo vse državljane, slovensko vojsko postavil pred slovensko policijo. Tej vprašljivi - a iz Janševih ust razumljivi izjavi je sledila srhljiva tišina med prisotnimi, kakor da bi se nenadoma ovedli, v kako resno situacijo jih potiska njihov politični izbranec.

Udeležence Zbora za republiko smo zato povprašali, ali se strinjajo s krčenjem javne porabe, ki so ga govorci izpostavili kot ključnega za izhod Slovenije iz krize. Dobili smo enotne odgovore, češ da se je birokracija v Sloveniji preveč razpasla; ko pa smo jih opozorili, da se iz javne porabe poleg ostalih demokratičnih institucij napajata tudi vojska in policija, smo spet dobili enoten odgovor, češ da se pri njiju ne sme varčevati.

Situacija je še bolj kritična, ko pomislimo, da je Janša v svojem nagovoru udeležence vseslovenske ljudske vstaje označil za leve fašiste, pri čemer se poslužuje skovanke britanskega novinarja, ki je za takšnega označil filozofa Slavoja Žižka. Med tako imenovanimi levimi fašisti je bilo na vstaji namreč opaziti tudi veterane vojne za Slovenijo, tako policijske kot vojaške, ki pa so se je tokrat udeležili v civilu in ne kot organizacija, saj se verjetno bojijo revanšističnih glob, ki so jih doletele na prvi vseslovenski vstaji. Nadalje je Janša nezadovoljstvo Maribora s tamkajšnjimi voljenimi predstavniki primerjal s pogromi proti Židom pred drugo svetovno vojno in tako zaključil še eno svojih psiholoških projekcij, ko je narod obtoževal fašizma, medtem ko se sam nahaja v poziciji moči. Govor je zaključil z besedami, da so tovrstni strankarski zbori šele začetek, zato naj “Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!”

Finančni minister in premier Janša torej niti najmanj ne razmišlja o odstopu, saj sam ni star in izčrpan, takšna pa je njegova volilna baza, ki jo želi pred dostojanstvenim pokojem še zadnjič obrniti proti ostalemu narodu ter ga tako še enkrat razklati na tistega v božji milosti in tistega brez nje. S tem pa pošilja tudi nazorno sporočilo moderatorjem vstaje, ki skušajo s kulturno konotacijo umiriti vse bolj upravičeno jezo Slovenije. Tokrat jim je z improviziranega odra še uspelo preprečiti kolebajoč poskus podiranja ograje med množico in policaji - odpira pa se vprašanje, ali bo kulturni program množico zamotil tudi na prihodnjih vstajah.