Čeprav se včasih zdi, da se vsaka redna ali izredna seja Državnega zbora prej ali slej sprevrže v politično obračunavanje, ki je od dnevnega reda vsaj toliko oddaljeno kot obnašanje katerega poslanca od manir kulturnega komuniciranja v javnosti, to še toliko bolj velja za seje, na katerih izvoljeni predstavniki ljudstva obravnavajo interpelacije proti ministrom ali vladi. Kako burno je potemtakem šele pri obravnavi predloga ustavne obtožbe predsednika vlade! Drži? No, vsaj tokrat ne ravno. Četrta redna seja Državnega zbora, na kateri se je odločalo o ustavni obtožbi zoper predsednika vlade Marjana Šarca, ker njegova vlada ni uresničila odločitve ustavnega sodišča o izenačitvi državnega financiranja javno veljavnega programa v javnih in zasebnih šolah, se je izkazala za dokaj monotono ponavljanje enih in istih argumentov z vsake od strani političnega spektra. Tako smo poslušali o različnih interpretacijah odločitve ustavnih sodnikov, ki so leta 2001 soglasno odločili, da različen obseg državnega financiranja zasebnih in javnih šol ni v nasprotju z ustavo, ter o tesni odločitvi deveterice s pet proti štiri, ki je odločila, da se javni program na zasebnih osnovnih šolah financira v celoti ...

A kljub temu je iz maratonskega zasedanja, ki se je končalo z zavrnitvijo ustavne obtožbe s 53 glasovi proti in 23 glasovi za - poslanci Nove Slovenije so se vzdržali - mogoče potegniti nekaj opažanj. Morda ne pretirano novih, vendarle pa takšnih, ki potrjujejo oziroma utrjujejo že znane vzorce in ki namigujejo, kaj lahko sledi v bližnji prihodnosti.

Poslanci Slovenske demokratske stranke so, tokrat v sodelovanju s Slovensko nacionalno stranko, svojemu predsedniku Janezu Janši namreč ponovno organizirali dogodek, na katerega se je temu zdelo vredno priti in sesti v poslansko klop. V pripravi tovrstnega parlamentarnega glasovanja so pri SDS namreč kar uspešni. Ali neuspešni. Kakor se pač že vzame. Vsekakor so izkušeni. V zgodovini samostojne Slovenije so bile pred to ustavno obtožbo vložene še tri. Vse so bile neuspešne in pobudnica vseh je bila SDS: leta 1998 zoper tedanjega premiera Janeza Drnovška zaradi tri leta poprej sklenjenega tajnega sporazuma med obrambnima službama Slovenije in Izraela, leta 2010 zoper predsednika države Danila Türka zaradi podelitve odlikovanja Tomažu Ertlu, nekdanjemu republiškemu sekretarju za notranje zadeve in šefu službe državne varnosti, ter leta 2018 še zoper takratnega premiera Mira Cerarja zaradi domnevne zlorabe položaja, ko se ta je zavzel za zadržanje deportacije sirskega begunca Ahmada Šamija.

Če izvzamemo ustavno obtožbo za časa prejšnjega tisočletja, ugotovimo, da med preostalima dvema in tokratno obstajajo določene vzporednice. Vse tri se dotikajo ideoloških tematik, ki so slovensko družbo razdvajale v danem trenutku: UDBA, migracije, razmerje med javnim in zasebnim oziroma laičnim in cerkvenim. Agenda SDS je torej jadranje na valu populizma, za kar pa morajo najprej poskrbeti, da zapiha s prave strani. Pri tem končni rezultat ustavne obtožbe pravzaprav ni pomemben, važen je le spektakel, ki dviga rejtinge. Tega se dobro zaveda tudi Šarec, politik kova tako imenovanega, če si sposodimo sintagmo Borisa Vezjaka, “zdravopametnega populizma”. V svojem govoru, za katere daje občutek, da jih v javnost “tempira” premišljeno, je poudaril pomen javnega dobra in posvaril pred elitizmom. Tega mimogrede ni treba iskati v zasebnih šolah, saj ga lahko najdemo tudi v nekaterih javnih gimnazijah.

Kakorkoli že, v uvodnih nagovorih je bilo jasno, da je ustavna obtožba, ki jo je Šarec dobil na stoti dan dela vlade, kot prejšnje takisto obsojena na propad in pravzaprav sama sebi namen. Še tisto malo dostojanstva, kar je je ostalo ob začetku seje, je razblinil predsednik SNS Zmago Jelinčič, ki je kar neposredno povedal, da bi jo moral kasirat' že prejšnji premier Miro Cerar, a da njega in njegovih takrat ni bilo v parlamentu.

Ob tem gre opozoriti na dve stvari. Prvič, SDS-ova predstava za javnost tokrat ni bila namenjena le utrjevanju in zadrževanju volilne baze, temveč so strankini težkokategorniki nagovarjali vse tiste, če hočete, “zmerne” volivce desnosredinskega pola, ki so jim blizu neoliberalne ideje. Tako je bil govor o blagodejnih učinkih konkurence izobraževalnih institucij, tekmovalnosti in oblikovanju ne vednega, temveč kompetentnega, trgu prilagodljivega posameznika. In drugič, SDS-u iz koalicije očitana zloraba instituta ustavne obtožbe kot nesorazmerne rabe najmočnejšega orožja ali orodja opozicije je že lahko utemeljena -- a upoštevajoč prejšnje vložene ustavne obtožbe je ta še najbolj premišljena, če jo gre soditi kot obliko pritiska na vlado, da bi odpravila neustavno stanje.

Zato izkrivljenosti forme, če kot formo razumemo odločitev za poseg po institutu ustavne obtožbe, in manjka vsebine, tako z desne kot z leve, ne gre podcenjevati. Nasprotno, Šarec je bil primoran ponoviti sicer že prej dano zavezo, da bo odločbo Ustavnega sodišča o financiranju javnega programa v zasebnih šolah uveljavil do začetka prihodnjega šolskega leta, torej do prvega septembra letos. Z zakoličenim rokom, do katerega bo morala vlada sprejeti potrebne zakonske ukrepe, se je postavil v položaj, v katerem bo kljub zdajšnji navidezni složnosti moral uskladiti različne poglede na šolstvo znotraj koalicije, katerih stranke so že v prejšnjem parlamentarnem sklicu želele delati vsaka po svoje. Obenem se bo za večino moral odpraviti po opozicijske glasove; ker jih od Levice bržčas ne bo dobil, ima toliko več možnosti pri Novi Sloveniji. Ta je spretno izkoristila nastali položaj, v katerem mora na eni strani predstavljati razloček od SDS, po drugi pa bo lahko zagovarjala in končno unovčila svoje interese pri sprejemanju zakonodaje, ko bo ta končno pred parlamentarnim glasovanjem.

Kljub temu bistveno sporočilo propadle ustavne obtožbe leži drugod. Ob dvanajstih neuresničenih odločbah Ustavnega sodišča, najstarejša sega v leto 1998, se je bolj kot kdajkoli doslej pokazalo, kako selektivno zakonodajna in izvršilna veja oblasti jemljeta sodno. Dokler njihovo uresničevanje služi določeni ideologiji in prinaša politične točke, se zakonodajni postopki razmeroma hitro znajdejo pred odločevalci. Ko pa politika, sicer polna besed o pravni državi, od uveljavljanja uredb sodišč nima kaj dosti, te pogosto obležijo v predalih vladnih in parlamentarnih pisarn.

A že zdaj je jasno, da bodo zakonodajalci težko odlašali vsaj z obravnavo delov volilne zakonodaje, ki se nanašajo na volilne okraje. Ker gre za preplet interesov zlasti etabliranih političnih strank, svoje bodo seveda pristavile tudi mlajše stranke, bo zanimivo videti, kakšen dialog bodo stranke vodile. Ne morejo si namreč privoščiti, da ga ne bi: nevarnost razveljavitve volitev bo sčasoma za isto mizo posedla še tako nepripravljene za pogovor.