Marjan Šarec je najbolj priljubljen politik pri nas. Prav ste slišali, Šarcu je po zadnjih javnomnenjskih anketah prvič uspelo prehiteti celo obličje sprave in nasmehov Boruta Pahorja. In ne samo to, Lista Marjana Šarca je po popularnosti prvič prehitela Slovensko demokratsko stranko. Upoštevaje že pregovorno spornost anket pri analizi preprosto predpostavimo, da merijo javno mnenje kot tisti konstrukt, ki je eno z mediji - ne pa vseh mnenj v njihovi pluralnosti. Poleg tega pomislimo, da Šarcu samemu izidi kažejo na dobro izbrano taktiko samopredstavljanja, da so ankete njegovo merilo “trdega dela”, to je uspešnega trženja svoje podobe in stranke pri povpraševalcih njegove ponudbe.

Zdi se, da je vsakomur jasno, zakaj Šarec nikdar ne podaja argumentov, ampak le svoje skromno mnenje, ki na koncu nikoli nič določnega ne meni. Da bi načrtno ugajal, povsod in vsakomur, seveda. Vendar bi bilo morda shemo razumevanja bolje obrniti in reči: Šarec resnično misli vse ohlapnosti, ki jih govori, četudi potemtakem kaj dosti sam ne misli in predvsem posluša - od Angelc, Jeanov-Claudov in Jensov do direktorjev, ministrov in javnomnenjskih anket. Kajti “Šarec misli tako, kot govori” pomeni: njegovo mišljenje pogojuje jezik, ki ga govori. Če nam laže, to pač pomeni, da je moral najprej nalagati tudi samega sebe, kajti najboljši lažnivci so prav tisti, ki verjamejo svojim lažem. Če že od samega začetka ne predpostavljamo zlaganosti javne podobe funkcionarjev, češ da v zasebnosti mislijo nekaj popolnoma drugačnega od tistega, kar nam pravijo, se nam morda uspe izogniti enemu izmed problemov demokracije, na tem mestu tradicionalno razumljene kot vladavine ljudi in ne zakonov. Če namreč nihče nikomur ne verjame in vsak zase misli nekaj drugega od tistega, kar govori, kako se potem sploh lahko karkoli dogovorijo? S pestmi?

Tisto, kar nas pri Šarcu zavede, da ga ne presežemo kot posebnega in skušamo z mislijo doseči obče, je fascinacija s podobo. Nad tem, da se njegova stranka imenuje Lista Marjana Šarca, kot se je prej Cerarjeva imenovala Stranka Mira Cerarja. Fascinirani smo s pomanjkanjem kakršnekoli Šarčeve izjemnosti, nad njegovo popolno normalnostjo, če hočete. V tej fascinaciji tarnamo nad tem, kako se je to, čemur pravimo politika, s Cerarjem in Šarcem izpraznilo vsake vsebinskosti in zvedlo na golo formo. Kakor da se je to zgodilo šele sedaj. Morda bi zaposlenost s posebnim ukinilo preimenovanje LMŠ, tako kot se je tudi SMC preimenovala v Stranko modernega centra. Če naj tudi LMŠ ostane zvesta svoji kratici in svojemu bistvu, skromno predlagamo preimenovanje v Liberalno malo šolo. Mala zato, ker je v primerjavi s svojo učiteljico Liberalno demokracijo Slovenije iz svojih najboljših časov LMŠ prav taka.

S preimenovanjem lahko priljubljenost končno mislimo onkraj analize posebnega Marjana Šarca in vidimo, da je Šarec tem bolj priljubljen, kolikor manj je. Kolikor manj je politik in državnik in kolikor bolj je zgolj in samo tihi upravnik, ki povsem po avtomatizmu vidi rekorden proračunski presežek in v nobenem pogledu posebej radodarno drobtinice z mize pomete javnim uslužbencem, upokojencem, občinam, delavcem za minimalca in tako dalje. Kakor da vnaprej predvidena odprava varčevalnih ukrepov ni povsem samoumeven in predpolitični pogoj za sobivanje državljanov, ki bi lahko zaupali, da je njihov posebni interes vsebovan v interesu države same in da so lahko šele v njej tudi svobodni. Kakor da bi se zadovoljili z bivanjem v množici posebnih interesov, brez zahteve po občem, ki se lahko udejanji šele v državi. Kakor da javno mnenje celotno področje političnega enači z vlado, ki davkoplačevalcem v zameno za davke tiho in hladno zagotavlja storitve. Šarec, kot kaže, uspešno poudarja tri primarna področja storitev: zdravstvo, gospodarstvo in varnost.

Bolj ko vlada, ki jo v tem primeru pooseblja Šarec, davkoplačevalca - in ne več državljana - pusti pri miru, bolj se ta čuti svobodnega. Marjan Šarec nam v svoji posebnosti razkrije obči problem liberalizma, ki ne pozna države, temveč zgolj družbo, “politično družbo”, bi rekel Locke. Z družbeno pogodbo naj bi posamezniki del svoje naravne oblasti odstopili tako imenovani “državi”, da bi zaščitili svojo lastnino, torej svoje življenje, svobodo in premoženje. “Država” je potemtakem zgolj izrastek logike družbe, je zgolj naslednja stopnja organiziranosti posameznikov v njihovih gospodarskih interesih. Država bi se zato morala samoodpraviti, bo kdo rekel. A kako odpraviti nekaj, kar sploh (še) ni udejanjeno? In ne s tem, ko rokohitrsko pometemo s konceptom države, odpravimo tudi edinstven prostor svobode, ki ga moramo znati razlikovati od družbe?

Moderno razumevanje politike in države, sicer nastalo v uporu proti absolutni monarhiji, ni zgolj simptom liberalizma, ampak pri njem le pride najlepše do izraza. V njem smo vajeni predpostavljati, da je svoboda nekaj, kar ljudem pripada kot naravnim posameznikom, in nekaj, kar jim država lahko samo omeji ter odvzame. Treba je priznati, da ko “državo” enkrat izpeljemo iz pogodbe med posamezniki, torej njihove minljive svobodne volje, ta nima več lastnega obstoja in smotra. Potem ne preostane nič lažjega kot njena odprava. A če bi bila svoboda res samo last posameznika, in ne nekaj, kar šele nastaja med ljudmi v skupnem političnem prostoru, mar ne bi potem vsaka oblika ustavne ureditve razpadla v izoliranosti posameznikov v istem trenutku, ko bi bila zapisana na papir?

Geslo “manj države, več svobode” je prisotno v duhu celotne Ustave Republike Slovenije. Vse svoboščine, ki jih jamči ustava, so negativnega tipa, ustava meri na varovanje “človekovih pravic in temeljnih svoboščin” pred vmešavanjem vlade. To za moderne ustave ni nič nenavadnega, težava nastane šele takrat, ko zamenjamo te svoboščine, ki so predpolitične in elementarni pogoj, ki šele omogoča, da državljani med seboj vzpostavijo prostore svobode - ko te svoboščine zamenjamo za svobodo samo. To se zgodi sočasno s tem, ko ne govorimo več kot državljani, ampak zgolj kot davkoplačevalci, potrošniki, zasebniki. Sočasno s tem, ko država v naši zavesti postane birokratski aparat in ne predvsem javni prostor.

To, kar počno policisti z migranti na južni meji, ko jim ne pustijo niti zaprositi za azil, je mogoče le tedaj, kadar so človekove pravice nekaj, kar velja zgolj za formalno-že-državljane Slovenije. Danes se nam to dejstvo zdi tako zelo samoumevno ravno zato, ker svoboščine človeka, ki bi naj po definiciji obstajale onkraj vseh meja, enačimo z državljansko svobodo, ki je po definiciji vezana na obstoj države kot podlage politike. V tem pogledu sodita liberalizem in konservativizem tesno skupaj, nenazadnje ustava zunanji vir svoje veljave črpa prav iz “dejstva”, citiramo, “da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost”. Ko se zgodi, da svojo “državnost” vežemo na narod - ne pa na skupen prostor, v katerem smo kot državljani med seboj enakovredni - smo le še pol koraka od izključitve Neslovencev iz naše “države”, ki je dejansko družba. Dojetje državnosti kot skupka “nacionalnega interesa” je več kot analogno njenemu dojetju v obliki organiziranega “gospodarskega interesa”. Pri obeh vrstah “državnosti” onkraj spremenljivih interesov in volje posameznikov ne obstaja drža, ki bi državo imela za podlago in smoter v vsakdanjem življenjskem položaju. Šele kolikor smo kot državljani zmožni užiti javno svobodo, šele toliko lahko človekove pravice omogočimo tudi vsem ljudem brez nadaljnjih določil - in jih nato tudi sprejmemo medse kot državljane.