“Kje je pogum?” se v Dnevnikovem Objektivu to soboto sprašuje Dr. Dragan Petrovec. Pogum zamaskiranih levičarjev na protestih namreč. Samo vprašanje in debata, ki jo odpira, še zdaleč ni nova znotraj slovenskega kolumnističnega miljeja, tako levega kot desnega, da o svetovnem sploh ne govorimo. Ampak če je že nastala, jo dajmo izkoristiti za prevetritev nekaterih aspektov takozvane in omiljene “leve strategije”, natančneje protestov, ob tem pa še malce podrezati v slepe pege narativa, na katerem sloni Petrovčeva kolumna.

Njene glavne poante bi lahko strnili sledeče: Socialna država je skrajno levičarski ter najbolj imeniten izum, ki se lahko primerja z idejami zgodnjega krščanstva, mladi z zakrinaknimi obrazi in palicami v rokah se ne razlikujejo od neonacijev, kogar je na demonstracijah strah kartoteke naj ostane doma. Prav tako poudarja, da ne živimo v času prepovedi delavskih organizacij, levičarski politiki v parlamentu zahtevajo marsikaj radikalnega, vzor mladim levičarjem pa bi moral biti Uroš Macerl, vodja društva Eko Krog in prejemnik Goldmanove okoljevarstvene nagrade. Citiramo: “Ne nazadnje obstaja nevarnost, da iz utemeljenih razlogov marsikdo pomisli, da gre pri zakrinkanih za plačane podtaknjence, ne pa za prave levičarje. Pri nasilnih demonstracijah je marsikje po svetu to že ustaljena praksa, ki jo oblast s pridom uporablja za stopnjevanje že tako hude represije. V domačih krajih pa smo po oceni naših policijskih strokovnjakov tak primer videli pri napadih na parlament in formacijah neonacistov, ki so se očitno v dogovoru s policijo pravočasno umaknili na varno.”

Takšen levoliberalni politični imaginarij se že dolgo nabira v količinah za izvoz med prominentnimi krojilci slovenskega “levega” javnega mnenja. Levičarstvo tipa Grege Repovža, katerega skrajni domet je plačevanje davkov in obramba socialne države. Saj veste, tiste socialne države, ki se navkljub pogumnemu braniteljstvu vseh njenih javnih zagovornikov že zadnje desetletje in več vztrajno krči in šepa pod težo pritiskov. Kar seveda ti isti branitelji tudi vseskozi poudarjajo, ter na zadnji nogi javkajo, kakšna katastrofa bi bila šele, če bi jo povsem ukinili. Ko pa govorijo o individualnem in javnem nasprotovanju neoliberalizmu pa nekako vztrajno pozabljajo na vse pritiske in odpuščanja, ki se aktivnejšim sindikalnim predstavnikom dogajajo v podjetjih po vsej državi.

Ampak da ne zaidemo, protestne taktike kot je krinkanje in raznorazna bojna sredstva imajo na zahodu precej malo opraviti s predvojnim obdobjem in časi cenzure anti-kapitalističnih organizacij. Med evropskimi levimi organizacijami se je taktika razpasla konec osemdesetih v Nemčiji, ko so se antifašistične organizacije po padcu berlinskega zidu tako odzvale na porast skrajne desnice. Nemški avtonomisti so začeli nositi motoristične čelade na demonstracije zaradi vse bolj nasilnih policijskih taktik in delovanja obveščevalnih služb, velikokrat tudi pri obrambi skvotov, ki jim Petrovec v članku sicer izreka podporo.

Takozvana “black block” taktika se je kot komponenta množičnih demonstracij najbolj prijela prav v Zahodnih demokracijah, kjer obstoječa hegemonija dovoljuje svobodo govora, socialno državo in vse te ostanke povojnega dogovora, zavedajoč se, da je ne ogrožajo. Vsaj ne zares. Ali krinkanje in militantnost povečuje represijo državnih organov in militantne desnice ali je odgovor nanjo, je šolski primer zagate med kuro in jajcem iz katere se lahko izvijemo samo tako, da se opredelimo proti nasilju nasploh kot elementu boja proti kapitalizmu, kar pa je, milo rečeno, naivno. Ta zagata pa tako ali tako izgine, ko levo strategijo mislimo znotraj kapitalizma, ne onkraj njega. Če razumemo delovanje poslancev Levice v parlamentu, ali Levice kot stranke nasploh, kot nekaj, kar daje upanje na boljši jutri vseh tistih, ki se navkljub socialni državi komaj prebijejo iz mesca v mesec, res nismo kaj prida pogumni.

Funkcija zamaskiranih kontigentov na protestih je bila in ostaja trojna, zamaskiran posameznik se hitro zgubi v podobno zamaskirani množici, če stori kaj nelegalnega, z masko se varuje pred tem, da bi bil dokumentiran, tako s strani obveščevalnih služb kot političnih nasprotnikov ter nenazadnje pomaga pri ustvarjanju vzdušja konfrontacije in napetosti, ki naj bi v oblastnikih vzbujala nelagodje. Protest neizogibno potisne iz družbeno že povsem normaliziranega dejanja, vsaj v liberalnih demokracijah, nekam bljiže ilegali. O tem, ali gre zgolj za občutek antisistemskosti ali dejansko grožnjo bi se dalo razpravljati, vsekakor je odvisno od konkretnih okoliščin in pogojev protesta.

Kar pa nas pripelje do samega vprašanja protestov. Tako kot je odločitev za krinkanje in militantost stvar taktičnega premisleka, ali pa bi vsaj morala biti, enako velja za proteste same. Petrovec je navedel dva primera, kjer ga je zamaskiranost zmotila: lanski protest v podporo migrantom na Kotnikovi, kjer je prišlo do srečanja levega in desnega bloka ter nedavni “protest za obrambo Metelkove” v prostorih MOL. Pa vendar je med njima ključna razlika: eden je mobiliziral širše segmente družbe proti konkretnemu in pretečemu problemu, tudi potencialnemu nasilju, drugi pa je bil slabo organiziran poskus opozarjanja na domnevno in časovno nedoločljivo nevarnost. Če si dovolimo biti malce vulgarni, je eden izhajal iz konkretnega političnega premisleka in pritiska, eden pa pretežno iz kulture in identitete uporništva. In prav na tej relaciji se skriva smisel ali nesmisel maskiranja in drugih militantnosti.

Protestna forma kot taka je danes v številnih aspektih primerljiva z umetniškimi performansi: redko prodorna in tudi ko je, je njen učinek predvsem na ravni PR-ja. Če smo iskreni v želji po drugačnem družbenem redu, kjer trg, zasebno lastništvo in tekmovanje ne diktirajo vsakdana bi morali demonstracije zopet začeti misliti skozi njihovo primarno zgodovinsko funkcijo: izraz moči, radikalen in množičen izraz demokratičnega odločanja. Moči organizirane množice, za katero se ne ve, ali bo mirno protestirala ali bo čez noč vdrla čez prag predsedniške palače, pokradla vso srebrnino, potrgala zavese ter se onečedila na tepih. Moči generalnega štrajka, ki v ključnem momentu ohromi sektorje gospodarstva, ter tako vrže žogico pogajanj nazaj v naročje lastnikov. Moči, ki je neizogibno grožnja z nasiljem, četudi z nasiljem v skrajnem primeru, ko so že bili uporabljeni vsi miroljubni demokratični mehanizmi. Moči, o kateri lahko danes na levici zgolj sanjamo in namesto nje organiziramo plejado smešnih, majhnih in impotentnih protestnih manifestacij.

Na pogorišču preteklih zmag, ki so bile v svojem času razumljene kot zgolj prvi koraki na poti v boljši svet, se moramo res spraševati kje je pogum. Ali pa še bolje, kaj je pogum? Zagovor pravne in socialne države prav gotovo ne. Ali v besedah Stringer Bell-a: “The whole world, man, not these fucking corners. The whole world, B.”