Tovariši. Ne. Gospodje! Krmarji naše ladje po razburkanem valovju – usoda mi je naklonila izredno čast, da se smem v tem, zame tako zanosnem trenutku mojega življenja, pokloniti v imenu vse osamosvojene Slovenije pogumnim podjetnikom, v katerih smo gledali ves čas železne sužnosti svoje edine vredne zastopnike.

Po samo treh desetletjih zgodovinskega revizionizma, privatizacije javnega bogastva in ideološkega boja proti vsemu socialnemu nam je uspelo. Tranzicija v protidružbeno družbo je končno končana. To so pokazali rezultati premetene marketinške akcije koalicijske Levice. Stranka je stanje preverila na Twitter terenu – edinem političnem terenu, ki ga stranke priznavajo. Predstavila je poslanski predlog preoblikovanja dosedanjega dopolnilnega zavarovanja v tako imenovan progresivni sistem plačevanja. A ne skrbite, nihče v slovenski politiki ni tako neumen, da bi predlagal resnično progresivno obdavčenje. 

Premija za to po novem obvezno zavarovanje po predlogu več ne bi znašala enotnih 35 evrov, temveč bi bilo vplačilo posameznice odmerjeno glede na višino njene plače – med enim in tremi odstotki bruto plače. Češ, enotno obdavčevanje ni pošteno, saj bogatejši plačajo manjši delež od plače kot revni. Kdo jim je kriv, da so revni?

In ljudstvo s Trstenjakove, pa i šire, je na poizvedovanje odgovorilo:

»Se pravi, da se lahko vulkanizer odloči, da bo menjavo pnevmatik tistemu, ki se pripelje v avtu, vrednem 50 jurjev, računal 50 EUR, tistemu s staro kripo pa 15? Pizda vam materina levosučna nesposobna.«

»Levosučni bi se šli ful socialo pa talali stanovanja pa malo zavarovanje za tiste na minimalcu. Populisti, komunisti, fašisti, isti šmorn. Ustvarite dobro gospodarsko klimo, da bodo ljudje radi delali, dobro delali in dobro zaslužili. Delomrzneže pa kar z bajoneti v morje.«

Fantastičen prikaz individualiziranega humorja, da ne boste mislili, da kdo misli resno – razen tisto o bajonetih in pizdah mater nesposobnih levosučnežev. A na koncu se bodo v kakšni levosučni organizaciji še res domislili česa podobnega. Smo se zato borili za osamosvojitev od revnejših republik, da bodo zdaj revni plačevali manj kot bogati?! Hvala bogu in predvsem svobodni gospodarski pobudi, da je v naši deželi že dodobra normalizirano životarjenje revnih in tistih na najzahtevnejših delovnih mestih. Sami so krivi, da se niso v življenju odrekali, ampak so raje svoje premoženje zapravljali za osnovne življenjske dobrine. 

Ali z besedami pametnejših twitterašev:

»Pošteno ni niti to, da je nekdo zastavil celo svoje premoženje, delal 16 ur, da je v 10 letih postavil podjetje na noge in zato danes vleče trikratnik tvoje plače. Ni pošteno, da mora zaradi tega plačati petkrat več kot ti!«

»Zakaj to potem ne bi veljalo tudi za vse druge dobrine? Kruh, energente, vse tisto, kar vsi potrebujemo. Ampak namesto takega preračunavanja cen je bolje kar uvesti plačno uravnilovko, je enostavneje. Seveda pa to ubija vsako iniciativo, dejavnost, ker ti bodo itak vse socializirali.«

Oblast je vprašala in ljudstvo je odgovorilo. V naši družbi ni prostora za solidarnost, blaginjo revnih ali kakršnekoli delavske zahteve. Zaslugo zaslužnim torej! Saj vendar niso Slovenije osamosvojili delavci, temveč liberalni ekonomisti, etnični podjetniki in velekapital. Prav zato je v interesu slovenskega delavca, da se odreče vsem civilizacijskim pridobitvam časa po drugi svetovni vojni in se ponižno pokori lastnikom kapitala in premožnim. Oni delajo, si prizadevajo za naše plače – pozor, ne previsoke – in prijetno gospodarsko okolje. Ne verjamete? Potem pa mi odgovorite na to vprašanje: Mar je obstajalo kakšno podjetje pred razpadom socialistične federacije? Ni, obstajali so delovni kolektivi in temeljne organizacije združenega dela, ki narodu niso koristile niti najmanj. 

Teden dni po tem, ko sta ob rojstnem dnevu Radia Študent in dnevu zmage nad nacizmom in fašizmom špikerja poskušala nafukati poslušalstvo, da v Ljubljani divja revolucija in osvoboditev od kapitala, lahko z zanosom ugotovimo, da je zmagala kontrarevolucija. Zaključimo tam, kjer smo začeli, pri govoru Otona Župančiča ob osvoboditvi Ljubljane:

Ali naj Vam zatrdim vseh Slovencev vdanost in obljubim njih zvestobo? 

Kdor je moral živeti štirideset let vklenjen v verige delavskih pravic, plačanega dopusta, univerzalnega javnega zdravstva, bratstva in enotnosti, ki nam jih je skoval balkanski tujec s pomočjo zločinskega izdajstva lastnih izgubljencev, sleparjev in slepcev, kdor je moral ves ta čas zatajevati pamet, podjetniško iniciativo in čustvo, besedo, vsak pogled in sleherni gib, se odreči prepokončni hoji ter molčati na sramotno obdavčevanje visokih plač klavrnih poniglavcev, ta ve iz krute izkušnje, da se trajno brez svobodnega gospodarstva ne da živeti, ker je táko življenje hujše od smrti. Prebiti se je dalo s trdno vero in z mislijo na trenutek, ki je napočil zdaj.

 

*Naslovna sliko je avtor prispevka sestavil s pomočjo: 

https://www.flickr.com/photos/saulalbert/14271669228