Politične igre nepolitičnih ljudi

Politične igre nepolitičnih ljudi

Mnenje, kolumna ali komentar
4. 6. 2019 - 16.00

Četrtkov finale nogometne Evropske lige je prinesel obračun londonskih klubov - Chelseaja in Arsenala. Ker se finale odloča na nevtralnem terenu, so nogometaši obeh klubov morali na nekaj tisoč kilometrov dolgo pot v Baku. Izbira azerbajdžanske prestolnice za prizorišče finala je sprožila kar nekaj kritik. V Arsenalu so tarnali zaradi premajhnega števila vstopnic za njihove navijače - zaradi omejitev letališča v Bakuju jih je bilo klubom dodeljenih po šest tisoč - a obenem potožili, da na tako dolgo pot najbrž ne bo šlo niti teh šest tisoč ljudi.

Druga kritika je letela na to, da tekmo gosti država, ki krši človekove pravice - od zatiranja svobode govora do kršenja pravic LGBT skupnosti - s pomočjo tovrstnih dogodkov pa stanje v državi prikriva. Svoje je dodala še odločitev Arsenalovega vezista, Armenca Henrika Mhitarjana, da v Baku ne odpotuje. Razlog je azerbajdžansko-armenski spor glede Gorskega Karabaha, Mhitarjan pa naj se v državi ne bi počutil varno. Azerbajdžanske oblasti so skupaj z evropsko nogometno zvezo UEFA zagotavljale, da so skrbi odveč. Športni minister Azad Rahimov je moledoval: "Kaj več naj mu še ponudimo? Naj pošljemo zasebno letalo ob spremstvu F-16?"

Pri Arsenalu so solidarnost z armenskim kolegom hoteli pokazati tako, da bi na ogrevanju nosili drese z njegovo številko in imenom, a je UEFA gesto zavrnila, saj naj bi kršila pravilo glede nošenja oblačil s politično vsebino. Karkoli si ob tem mislimo, moramo kritikam vsaj v nečem pritrditi. Nogomet, posebej odmevnejša prireditev, kot je finale Evropske lige, se tako ali drugače prelije v polje političnega. Nasploh je naivno govoriti o tem, da šport presega politiko in “gradi medkulturne mostove”, če omenimo pogosto ponovljeno floskulo. Organizacija takšnega dogodka bolj kot kulturno vzpodbuja ekonomsko sodelovanje in krepi diplomatske vezi. Občutljivost zahodnih držav na kršitve človekovih pravic je pri tem povečini dokaj prehodne narave in odvisna od prijateljskih odnosov in interesov.

ConIFA svetovno nogometno prvenstvo 2018 v Londonu
 / 24. 6. 2018
Skratka, politika je s športom, kot z marsikatero drugo “nepolitično” panogo, neizogibno prepletena. Tudi posamezni športniki niso vedno zgolj apolitični akterji. Njihova prepoznavnost jim namreč prinese platformo, ki jim da možnost igranja določene politične vloge. To je lahko zgolj izražanje lastnega mnenja, lahko pa posamezniki ravnajo kot podaljšana roka višje politične entitete.

Čeprav je nehvaležno govoriti o tem, kaj igralec zaradi trenj med državama dejansko občuti, tudi Mhitarjanovo odločitev vsaj delno lahko vidimo kot politično in ne zgolj kot skrb za lastno varnost. Podoben je primer iz šahovskega sveta, kjer armenske in azerbajdžanske reprezentance - ki v šahu sodijo v svetovni vrh - redno bojkotirajo tekmovanja, če ga priredi druga država. Armenci so tako odpovedali nastop na olimpijadi v Bakuju leta 2016, Azerbajdžanci pa so bojkotirali evropsko prvenstvo dve leti pred tem v Erevanu.

Nekoliko drugačen, a lep primer političnega boja športnika lahko vidimo na primer na drugi strani luže, kjer v ligi NBA pozornost vzbuja turški košarkar Enes Kanter. Kanter se je zaradi podpore Fetullahu Gülenu znašel v nemilosti predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Zaradi razžalitve predsednika in suma sodelovanja s teroristično organizacijo - torej Gülenom - je Kanter pred leti izgubil potni list, obenem pa so turški tožilci dosegli, da je bila za njim izdana mednarodna tiralica. Kanter posledično tekme, ki se odvijajo izven ZDA, izpušča.

Zdi se, da so mediji zgodbo z odprtimi rokami sprejeli kot Kanterjev boj proti “turškemu diktatorju”. Res ni treba predolgo razvijati teze, da je boj proti Kanterju v Erdoganovih očeh nekakšno nadaljevanje političnega boja proti Gülenu. V praksi to pomeni, da glavni turški mediji o Kanterju ne poročajo, tekem njegovega Portlanda, ki se je letos prebil med štiri najboljše ekipe v ligi NBA, pa niso prenašali. A označevanje Kanterja za nekakšnega disidenta v boju za svobodo je milo rečeno pretirano. Tudi njegov boj je v dobršni meri političen, Kanter pa deluje kot zastopnik bivšega Erdoganovega zaveznika in ideološko niti ne zelo drugačnega Gülena.

Politično poseganje v domnevno nepolitično sfero je toliko pogostejše na Bližnjem vzhodu, natančneje v primeru Izraela, saj se tega poslužujejo tako oblasti kot nevladne organizacije. Navedemo lahko več primerov, v katerih so arabske države ob podpori mednarodnih organizacij organizirale tekmovanja, na katerih je bil nato otežen (ali onemogočen) nastop izraelskih športnikov. Ob tem nekatere arabske države in Iran prepovedujejo svojim športnikom, da bi se pomerili s športniki Izraela, in sankcionirajo posameznike, ki tega ne upoštevajo. Tak simbolni boj seveda ima smisel. Vsaka nacionalna identiteta je prežeta z miti, politizacija športa ali kulture pa jih s tem dodatno okrepi.

Bojkotiranje Izraela je leta 1958 privedlo do bizarnega primera, ko je izraelska nogometna reprezentanca v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo brez boja slavila na vseh treh tekmah v afriško-azijski konfederaciji in se na prvenstvo uvrstila. Ker mednarodna zveza ni dovoljevala, da bi udeleženec svetovnega prvenstva tja prišel brez odigrane tekme, je Izrael moral odigrati še naknadni dvoboj proti Walesu. Brez uspeha.

Metodo bojkota na “nepolitičnih” bojiščih uporabljajo tudi organizacije, ki politične moči nimajo oziroma jo poskušajo pridobiti. Primer je gibanje BDS – bojkot, dezinvestiranje, sankcije - ki s tovrstnimi metodami poziva k trem ciljem: koncu izraelske okupacije in kolonizacije arabskega ozemlja, priznanju temeljnih pravic palestinskih prebivalcev Izraela ter omogočanju vrnitve Palestincev na njihove domove.

Pozivi k bojkotu so vidni tudi v športu, pripadniki gibanja so recimo lani dosegli odpoved prijateljske tekme Izraela in Argentine. Vseeno ima gibanje omejen domet, kar si lahko razlagamo s pomanjkanjem politične in ekonomske podpore s strani zahodnih držav. Navkljub temu, da je gibanje BDS doseglo določeno prepoznavnost, to na primer ni preprečilo izraelsko-kanadskemu podjetniku Sylvanu Adamsu, da bi v državo pripeljal kolesarsko dirko po Italiji ali Madonno kot gostjo na Evroviziji, ki jo je nedavno gostil Izrael.

Kljub protestom podpornikov gibanja BDS bistvenih pretresov pri organizaciji Evrovizije tako ni bilo, geste Madonne in predstavnikov Islandije - samooklicanih antikapitalistov Hatari, da med prireditvijo prikažejo palestinsko zastavo, pa so se tudi porazgubile nekje v soju žarometov. Lahko bi rekli, da so služile bolj same sebi in imidžu omenjenih.

O Giru v Izraelu in fuzbalu v Palestini
 / 27. 5. 2018
Ta primer morda bolj kot karkoli drugega ponazori, kako zelo je uspeh omenjenih političnih iger odvisen od ekonomskega faktorja. Organizatorjem, če kršijo človekove pravice ali ne, se ne bo treba bati, dokler jim bo s strani držav Zahoda zagotovljen finančni priliv. Prav tako so brez skrbi posamezniki, kot sta Mhitarjan ali Kanter, dokler jim bo še naprej zagotovljena prepoznavnost, ki jim omogoča biti akter v teh mednarodnih političnih igrah.

Kar za zdaj ostane pripadnikom gibanja BDS, so majhne zmage, ki jih vidimo takrat, ko znani glasbeni obrazi odpovejo nastope v Izraelu in nato skladno s tem vzvišeno pridigajo tistim, ki tega ne storijo. Ob tem spomnimo, da so bojkoti apartheidske Južnoafriške republike uspeli šele takrat, ko so v državah Zahoda dobili celovito finančno in institucionalno podporo, kar v primeru Izraela še ni na vidiku.

 

*Naslovna slika ((c) Eurohoops) ob Enesu Kanterju (desno) prikazuje Hidayeta "Heda" Türkogluja, nekdaj vrhunskega košarkarja, danes pa svetovalca turškemu predsedniku Erdoganu.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.