Zdi se, da je prostitucija ena tistih tem, o kateri se nikakor ne moremo zediniti. Ne politiki, ne nevladne organizacije, ne feministke in feministi, kot tudi ne posameznice in posamezniki. Kaže, da ne znamo najti rešitve, s katero bi se strinjala večina in ki bi bila ugodna za vse. Zakonske ureditve držav se gibajo naprej in nazaj od (de)kriminalizacije do legalizacije; ene organizacije razglašajo prostitucijo za nedostojno delo in vse, ki delajo v njej kot žrtve, druge spet želijo doseči, da bi bila prostitucija obravnavana kot vsako drugo delo in temu primerno zakonsko urejena.

Pred dobrim mesecem ste lahko na Radiu Študent prisluhnili komentarju, v katerem smo slišali, da imamo v Sloveniji trenutno »v veljavi tako imenovano delno dekriminalizacijo, znotraj katere se po 175. členu Kazenskega zakonika kaznuje zloraba prostitucije«, prav tako je področje prostitucije pri nas regulirano še z Zakonom o varstvu javnega reda in miru, po katerem je prepovedano vsiljivo ponujanje spolnih uslug na javnem mestu, to je ulična prostitucija. Pri nas se torej po veljavnem zakoniku ponudnic in ponudnikov spolnih uslug ne kaznuje, dejavnost je tudi možno registrirati, vendar le pod šifro sorodnih dejavnosti in ne neposredno pod šifro npr. »seksualni delavec, delavka«. Ne kaznuje se niti odjemalcev oziroma odjemalk uslug, razen v primerih, ko se oseba zaveda, da uporablja spolne usluge žrtve trgovine z ljudmi.

V prej omenjenem članku so bila predstavljena stališča, ki jih pri nas najbolj glasno zagovarjata Društvo Ključ, ki deluje kot center za boj proti trgovini z ljudmi in Ženski lobi Slovenije. V razlagi stališča do prostitucije omenjeni organizaciji ob podpori še nekaterih drugih organizacij, ki se ukvarjajo z enakostjo spolov ali s preprečevanjem nasilja nad ženskami in otroki, zagovarjata kriminalizacijo strank, bolj učinkovito kazensko preganjanje zvodništva in med drugim tudi prepoved oglaševanja prostitucije. Pri tem verjamejo, da se bo s kaznovanjem strank zmanjšalo povpraševanje in posledično tudi ponudba prostitucije. Če temu dodamo še prepoved oglaševanja, bo to skupaj z regulacijo iz ZJRM popolnoma onemogočilo dostop strank do prostitucije, kar bo skupaj z učinkovitim pregonom organiziranja prostitucije po njihovem dolgoročno pripeljalo do izkoreninjenja te dejavnosti.

Pri obravnavi prostitucije je potrebno razčistiti, da se na trgu ponudnic in ponudnikov storitev pojavljajo ljudje, ki to delo opravljajo po izbiri, mnogi tudi z veseljem, kot tudi žrtve trgovine z ljudmi, ki so v prostitucijo prisiljene. Pri tem je zanimivo, da organizacije, ki delajo z žrtvami trgovine z ljudmi, predlagajo rešitev, ki prinaša največ škode ravno seksualnim delavcem in delavkam, ki so v tem poklicu prostovoljno. Prej opisani predlog seksualnim delavkam in delavcem preko prepovedi oglaševanja onemogoča samostojno organizacijo dejavnosti, s kriminalizacijo strank pa jih sili v skrivanje in podtalno opravljanje dejavnosti, kar povečuje nevarnost v poklicu, ki je že sam po sebi podvržen številnim tveganjem. Takšni pogoji dela gotovo številne odvračajo od opravljanja te obrti, kar pa ustvarja plodna tla za razcvet ponudbe na črnem trgu, najbrž tudi na področju trgovine z belim blagom.

Problem je namreč, da v primeru »najstarejše obrti« kapitalistična logika, ki pravi, da ponudba proizvaja željo in potrošnjo, najbrž ne bo vzdržala. Zato bi se bilo bolj smiselno vprašati, kateri so tisti faktorji, ki ustvarjajo potrebo po prostituciji. Te bi bilo smiselno iskati v dvojnih merilih, ki zadevajo moško in žensko seksualnost, sploh pa v zgodovinsko vztrajajoči represiji, ki se izvaja nad žensko seksualnostjo, omejevanju le te in stigmatizaciji ženske spolne aktivnosti. Potem je tukaj prisilna monogamija, ki jo prakticira zahodna družba in dvoličnost povezana z njo in nadalje še tabuizacija vseh, za mnoge okuse, nekonvencionalnih oblik prakticiranja seksualnosti in sramota, ki jih spremlja. Pomislimo še, kaj je tisto, kar verjetno najpogosteje proizvaja seksualne delavke, izvzevši tiste, ki jim prostitucija predstavlja dober poklic – počnejo tisto, kar radi počnejo in pri tem dobro služijo. To bosta med drugim vse večja prekarizacija dela in feminizacija revščine. Povedano kaže, da je prostitucija povezana z nekaterimi drugimi družbenimi in kulturnimi okoliščinami, kar pomeni, da s prepovedjo ne bo izginila.

Tako so pristopi, ki viktimizirajo vse, ki delajo na področju seksualnega dela, predvsem pa seksualne delavke, izjemno neproduktivni. Govorim o stališčih, za katera so vse oblike seksualnega dela nedostojne in so tako vsi, ki to delo opravljajo, žrtve. Razjasnimo: v prostituciji so ljudje, ki so žrtve, saj to delo opravljajo pod prisilo ali so zaradi določenih življenjskih okoliščin ujeti v to delo, a ga ne želijo opravljati. Za te osebe je potrebno organizirati ustrezne mehanizme, ki jim bodo pomagali najti pot ven. Sicer pa je viktimizcija in pregon prostitucije kot nedostojnega dela produkt krščanske pridige o seksu kot grehu, torej iste logike, ki proizvaja dvojna merila v moški in ženski seksualnosti, logike, ki regulira in stigmatizira raznolike seksualne prakse, reproducira prisilno monogamijo in tako naprej. Ta logika je nenazadnje tudi partiarhalna in tako reproducira stigmo seksualnega dela, kar posameznikom in predvsem posameznicam, za katere lahko intuitivno ocenimo, da prevladujejo v tej dejavnosti, povzroča veliko škode.

In kakšna je ta škoda? Javne percepcije o nemoralnosti prostitucije seksualnim delavkam in delavcem na psihični ravni vzbujajo občutke krivde in samozaničevanja. Družbena stigma, ki spremlja prostitucijo, negativno vpliva tudi na delo policije na tem področju, ki se nezadostno odziva na prijave zlorab ali nasilja seksualnih delavk, saj ocenijo, da so “si same krive”. Pri vsem tem ne pomaga niti hinavščina naše delne dekriminalizacije, ki delavcem in delavkam v prostituciji ne omogoča ustrezne registracije obrtne dejavnosti in s tem tudi ne ustrezne socialne zaščite in ostalih bonitet.

Če se vrnemo na začetek, bi bilo smiselno pri regulaciji prostitucije upoštevati potrebe tistih, ki ta poklic opravljajo, ne pa nasedati na hinavsko čistunstvo, ki naj bi varovalo moralo naše družbe. Potrebno je delati na destigmatizaciji prostitucije, ustrezni zakonski regulaciji, ki bi tudi v praksi omogočala registracijo poklica. Nadalje je potrobno informiranje seksualnih delavk in delavcev na področju zdravja in njihovih delavskih pravic in končno tudi organizirati izobraževanja za policijo, s katerimi bi odpravljali stigmatitzacijo prostitucije in pudarili pomen doslednega ukrepanja v primerih nasilja nad osebami v prostituciji.

Komentar je spisala Mirna. 

Več o izkušnjah in potrebah seksualnih delavk in delavcev lahko preberete v brošuri, ki so jo na podlagi raziskave pripravili na Mirovnem inštitutu: http://www.mirovni-institut.si/wp-content/uploads/2017/02/izsledki-razi…

O pravicah seksualnih delavk_cev: http://www.mirovni-institut.si/wp-content/uploads/2017/02/kak%C5%A1ne-s…