Dragi publikum!

Med brskanjem po raznorodni brozgi nasprotujoče si današnjosti sem prehitel naslednjo premiso, deseto od dvajsetih, anarho-okoljevarstvenega aktivista Derricka Jensena: »Kultura v celoti in večina njenih pripadnikov je norih. Kulturo poganja gon po smrti, gon po uničenju življenja.« Izjava je močna, ga seka, tako kot sem pa tja lik, ki jo je izrekel, pa vendar se mi zdi vsaj njen prvi del prav fin in pomirjujoč. Pomaga mi namreč zapopasti tako osebno logiko kot tudi tisto, ki se razkriva onkraj intelektualistično izrečenih puhlic.

Slednje, intelektualistične puhlice, imajo še posebno težo, če so podane s pozicije mnenjskih voditeljev. Ti pa so običajno, razglašeni ali samorazglašeni, del elit – političnih, ekonomskih, kulturniških, kakopak, in vedno intelektualnih. V zadnjem protestnem letu dni smo bili puhlic teh elit deležni v izobilju, hkrati pa smo njihovo štancanje v svoji nevajenosti izražanja agresivnejših vrst čustev prav pridno spodbujali in jim podeljevali status ontološkega. Prav res, ko nam zmanjka domačih sralcev, znotraj katerih vlada pravilo povprečnosti, povabimo še nič krive tuje slehernike, da nam ponovijo, kar v resnici sami že dolgo vemo. Hördur, oprosti, saj si super in super je skozi pričevanje Islandcev sopotrditi izkušnjo globalnega izkoriščanja. Ampak vseeno je tragikomična ta pripravljenost protestivalskega življa prispevati menda pet evrov, da do njegovega obiska sploh pride, a se ne udeležiti protestov, ki potekajo par dni prej.

Posameznikom, ki bi jih ta očitek v njihovi siceršnji prisotnosti utegnil zmotiti, se na mestu opravičujem. Ostaja pa dejstvo, da je na zadnjem obletnem protestu, pa tudi na katerem od prejšnjih, umanjkal velik del skupin, iniciativ, likov, ki je sicer v času najhujše zmrzali v prvih vrstah vihtel prapor boja proti zablodam Janševe vlade. Vseeno je bil, vsaj ljubljanski, po pripovedovanjih sodeč pa tudi mariborski protest sila simpatična zadeva. Na njegovem čelu in zatilju je bila tokrat rulja, gamad, brezoblična masa torej, kakor jo je v lanskem mariborskem primeru - upam da nespretno, bojim pa se da prav ideološko poniglavo - definirala ena od iniciativ, ki skozi vstajniški moment te dni začenja predstavljati svoj menda strankarski program.

Kaj je torej problem mnenjskih voditeljev v okviru protestniškega momenta? Točno to, s čimer smo začeli na začetku: da jih je večina norih oziroma da se obnašajo kot popolnoma zmešani liki v Aličini čudežni deželi. Kako je namreč mogoče drugače razumeti uredniški uvodnik v zadnji številki Mladine, v katerem se poziva k obratu v glavah?! Revija, ki predstavlja določeno referenco znotraj svobodomiselnega dela družbe in ki si ne pomišlja utrjevati svojega imidža in profita na figuraliki uporništva – naj si bo skozi tekste ali s prodajo (pop)uličnih majic –, je v osebi odgovornega urednika prišla po enem letu protestov do spoznanja, da, citiramo, »je pač treba začeti verjeti, da bo država enkrat izšla iz krize«. Ker obeti so menda dobri. In še, citiramo: »Izhod iz krize je v resnici dejanje nekakšne nacionalne enotnosti in solidarnosti.«

Takšne misli nekaj dni pred glasovanjem o proračunu in nanj vezano zaupnico »splohnevstajniški« premierki zaudarjajo po poskusih hotene ali nehotene politične instrumentalizacije uporniškega momenta. Njihova preverljiva veljavnost temelji zgolj na ekonomsko determiniranih kazalcih socio-ekonomskega modela razvoja, o katerem smo bili očitno zmotno prepričani, da je nepravičen, netrajnosten in zato preživet. Implicitno pozivanje k politični stabilnosti in svetlemu pogledu v bodočnost je zato enako škodljivo in neokusno kot je bilo med zimsko-spomladanskim izražanjem družbenega nezadovoljstva, saj ta vlada v ekonomskem okviru zgolj nadaljuje delo prejšnje. Obe sta delovali po diktatu mednarodnega kapitala, majhna razlika je zgolj v parcialnih koristih, ki so jih skozi različne davčne prijeme deležne vsakokratni oblasti bližnje interesne skupine. Zato, sralci, zataknite si nekam ta vaš naenkrat odkriti optimizem.