Britanska znamka Boohoo je začela s  prodajo novega modnega dodatka – za nekaj več kot pet evrov so na voljo obrazne zaščitne maske s potiskom »Jej, spi, izoliraj, ponovi«. Samoizolacija je poleg tega, da se je izkazala za nujno, postala tudi modna.

Izolacijo in druge omejitve, ki so jih zaradi epidemije novega koronavirusa določile oblasti, smo bolj ali manj brez vprašanj sprejeli, pri čemer smo se zavestno odrekli določenim svoboščinam. Pokazalo se je, da je najučinkovitejši ukrep za zajezitev virusa izogibanje osebnim stikom in zato prekinitvi družbenega življenja nismo ugovarjali. Za upoštevanje strogih predpisov je dovolj, da te skrbi zase, če že ne za druge. Pomanjkljivosti takšnega odnosa do trenutnega družbenega dogajanja so se pokazale, ko so vlade nekaterih držav krizne razmere izkoristile za sprejemanje ekstremnih ukrepov, na primer v obliki digitalnega nadzora potencialno obolelih posameznikov. Gre za prakso, ki je na Kitajskem tako rekoč že samoumevna, za Evropsko unijo pa naj zaradi prevelikega vdora v zasebnost - vsaj za zdaj - ne bi prišla v poštev. 

V Združenih državah Amerike, državi z največjim številom obolelih,  so omejitve, ki so jih odredile posamezne zvezne države, za ta čas povsem običajne, kljub temu pa se iz dneva v dan pojavlja večje nestrinjanje s sprejetimi ukrepi. Po vsej državi so se začeli protesti, ki nasprotujejo karanteni in omejitvam gibanja. Med protestniki so predvsem zagovorniki skrajne desnice, ki so se, sicer v majhnem številu, dobesedno s puško na rami odpravili na ulice, kjer zahtevajo ponovno svobodo - Združene države so vendarle land of the free. V tej deželi svobodnih zaradi novega koronavirusa v dosti večji meri umirajo manjšine in revni, kar pa večinsko belopoltih upornikov-potrošnikov ne zanima tako zelo. 

Američani se z njimi po večini sicer ne strinjajo, podpira jih le manjši del volivcev republikanske stranke, vendar imajo v svojem kotu pomembnega aduta, predsednika Donalda Trumpa. Ta jim prek svoje stalne platforme Twitter - kot bojevnik, ki pelje svojo vojsko v spopad -  vzklika, da naj osvobodijo Minnesoto, Michigan in Virginijo, pri čemer piha na dušo svojemu desnemu krilu, ko mimogrede doda, da nova zakonodaja v Virginiji, s katero so marca zaostrili pogoje za prodajo orožja, napada drugi amandma ameriške ustave, ki vsakemu dopušča nošenje orožja.

Trump, prav tako kot brazilski predsednik Jair Bolsonaro, že od vsega začetka v novem koronavirusu ne vidi tolikšne nevarnosti in odločno nasprotuje predvsem demokratskim guvernerjem nekaterih zveznih držav, ki s svojimi ukrepi po njegovem preveč paničarijo in po nepotrebnem zaustavljajo ameriško gospodarstvo. Guvernerji, po isti logiki kot njihovi brazilski kolegi, predsedniku nazaj očitajo, da je zvezna vlada neuspešna pri spoprijemanju z epidemijo in da zveznim državam ne omogoča potrebnega odziva, zaradi česar v zdravstvu vlada popoln kaos.   

Predvsem južne zvezne države, kjer obolelih ni toliko, so nekatere ukrepe že začele rahljati. Protestniki v teh kriznih časih hrepenijo po svobodnem gibanju in obisku frizerja, panika in strah, ki sta zajela svet, se jim zdita pretirana. Ob vseh teorijah zarote, ki so se pojavile,  se jim je porodila tudi strašljiva misel, da ukrepi delujejo nekoliko preveč - bognedaj - socialistično. V tem duhu s transparenti sporočajo “Live free or die!” in skandirajo gesla ameriške svobode: “Let us work!”

Želijo se vrniti nazaj na delo, zahtevajo odprtje podjetij,  katerih delovanje so oblasti označile za nenujno. "Nujnost določa prosti trg", piše na enem izmed transparentov.  Američani množično izgubljajo službe, tako visoke stopnje brezposelnosti v Združenih državah ni bilo že od velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Od sredine marca je vlogo za nadomestilo za brezposelnost oddalo že več kot 22 milijonov ljudi. Pri oddaji prošenj se zaradi velikega navala pojavljajo mnoge težave, izplačila tudi množično zamujajo. Kolikšno nadomestilo dobi posameznik, je odvisno od zvezne države, v kateri dela. Pred epidemijo je nadomestek povprečno znašal  približno 347 evrov na teden. Po tem, ko je ameriški kongres sprejel sveženj ukrepov, vrednih rekordnih dva tisoč milijard evrov, bi moral vsak poleg že obstoječega nadomestka dobiti dodatnih 554 evrov tedensko, in sicer do julija. Za primerjavo, v letu 2019 je nekdo, ki je bil zaposlen za polni delovni čas, dobil v povprečju približno 861 evrov na teden. Približno polovici upravičencev država teh dodatnih 500 evrov že več tednov ni izplačala, veliko jih je tako ostalo brez vsakršnega prihodka. Zahteva po vrnitvi na delo se tako morda več  ne zdi tako nenavadna.

Brez dela je po vsej verjetnosti ostalo dosti več ljudi, kot poročajo, v večini zveznih držav namreč honorarni delavci in samozaposleni še vedno ne morejo zaprositi za pomoč. Za zdaj le v devetnajstih državah sprejemajo prošnje honorarnih delavcev in drugih, ki jim v nekriznih razmerah pomoč ne bi pripadala. V želji, da bi bile ekonomske posledice epidemije čim manjše, je ameriška vlada ponudila obsežno pomoč tudi manjšim podjetjem, da bi ta lahko ohranila delavce, a so sredstva za ta program že presahnila, od četrtka dalje tako več ne sprejemajo prošenj za tovrstno denarno pomoč.

Odgovor Trumpa na te težave je: "Let them work!" Trumpova retorika je nadaljevanje miselnosti, da so Američani vendar Američani zaradi svoje delavnosti, svojega garanja in iztrošenosti, da ne želijo sedeti doma in da bi jim zato morali pustiti - ali, če hočete, jih prisiliti -, da se vrnejo nazaj na delo, ne glede na to, ali pri tem ogrožajo svoje zdravje in zdravje drugih. George W. Bush je leta 2005 kot predsednik države ločeni mami treh otrok, ki mu je ravnokar povedala, da ima tri službe, odgovoril: »Tri službe imate? Tipično ameriško. Fantastično, da toliko delate.«   

Ta miselnost pa ni ekskluzivna za republikance. Demokrati, ki naj bi vsaj nominalno zagovarjali interese ‘navadnega človeka’, prav tako niso pripravljeni za resne poskuse oblikovanja socialne države. Njihov predsedniški kandidat Joe Biden je v preteklosti odločno nasprotoval višanju potrošnje za socialne izdatke. Seveda vse v interesu proračuna, s katerim pa demokrati nikoli niso imeli težav razsipavati, ko je bilo treba financirati vojaške podvige in pomoč podjetjem ter bankam. Biden tudi sedaj v izjavah za javnost ne deluje prav nič spodbudno in odločno, njegova mlačnost in ravnodušnost pa prihajata lepo do izraza. Demokrati so tako kot republikanci stranka elit. Da bi se usmerili vsaj nekoliko bolj levo, jih ni prepričal niti poraz Hillary Clinton leta 2016, v času največje globalne epidemije v zadnjem stoletju pa se v boj za Belo hišo podajajo s še enim pripadnikom stare garde, potem ko so aktivno sabotirali kampanjo Bernieja Sandersa.