WHO's guilty?
Predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump je našel novega grešnega kozla, na katerega lahko vali krivdo za situacijo z novim koronavirusom v ZDA. Te imajo največ primerov okužbe na svetu, za kar Trump krivi Svetovno zdravstveno organizacijo, krajše WHO, ne pa lastne ignorance in zanemarjanja nevarnosti širitve bolezni v Severno Ameriko. Trump je več tednov pred televizijskimi kamerami zatrjeval, da COVID-19 ni nič več kot zgolj neka gripa. V ZDA, edini razviti državi na svetu, kjer nimajo obveznega zdravstvenega zavarovanja za svoje prebivalce, je za posledicami koronavirusa umrlo čez 33 tisoč ljudi v približno treh tednih. Potem ko se je epidemija začela hitro širiti po skoraj 9-milijonskem New Yorku, je Trump obrnil ploščo in začel trditi, kako je sam predvidel težave, krivi pa so seveda drugi. Govori Bojko Bučar s Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Najbolj je Trumpa razjezila izjava iz vrha WHO, da ne podpira odločitve predsednika o omejevanju potovanja iz Kitajske v ZDA. Odločitev, ki jo je Trump sprejel 31. januarja, je Svetovna zdravstvena organizacija pospremila s stališčem, da omejevanje gibanja ljudi in dobrin v izrednem stanju ponavadi ni učinkovito. Le dan pred tem, ko je nasprotovala omejitvam potovanja in trgovine s Kitajsko, je WHO uradno razglasila, da predstavlja novi koronavirus javno zdravstveno grožnjo mednarodnega pomena. Trump je med drugim celo zagrozil, da ZDA ne bodo več financirale WHO, a si je po novinarskih vprašanjih premislil in dejal, da bo o tem zgolj premislil. Mimogrede, njegova izjava, kako ZDA financirajo večino budžeta WHO, je napačna; ta delež se v bistvu giblje okoli 15 odstotkov.
Zvesti sledilci Donalda Trumpa, med njimi tudi slovenski premier Janez Janša, generalnega sekretarja WHO Tedrosa Adhanoma pozivajo k odstopu. Janša je kot veliki prijatelj ZDA tudi sam na Twitterju pozval k premisleku o prenehanju plačevanja članarine WHO, njegove besede pa je bil primoran omehčati vladni govorec v času epidemije Jelko Kacin, ki je sam pozval raje k reformi organizacije.
Spletna fronta se je medtem odprla tudi na strani Change.org, na kateri se je pod peticijo za odstop generalnega sekretarja podpisalo nekaj več kot 800 tisoč ljudi. Podpisniki Adhanomu očitajo, da slepo zaupa podatkom, ki jih organizaciji pošilja Kitajska. Prav tako po njihovem mnenju iz organizacije ne bi smel biti izključen Tajvan. Ta je seveda uradno poznan kot Republika Kitajska, a v Združenih narodih nima mesta, saj tam kot legitimna kitajska država nastopa Ljudska republika Kitajska, ki razglaša suverenost tudi nad otokom Tajvanom. Ker pa je ne izvaja, zato ta obstaja v sivi coni mednarodnih odnosov in mednarodnega prava, kot legitimnega predstavnika Kitajske pa ga priznava le še peščica manjših držav, predvsem v Pacifiku in na Karibih.
V dvorani ZN-ja pač ne moreta biti dve Kitajski, zato tudi v Svetovni zdravstveni organizaciji Tajvan nima mesta, saj ta spada pod okrilje Združenih narodov in je meddržavna oziroma medvladna organizacija. Predvsem z desnice, a tudi širše, se ji pri njenem ravnanju z novim koronavirusom očita, da je odreagirala prepozno. Trump je na primer navedel tvit organizacije s 14. januarja, s katerim je WHO sporočila, da preliminarne preiskave na Kitajskem niso našle jasnih dokazov o prenosu virusa s človeka na človeka. Čeprav že tvit sam po sebi ne trdi nič dokončnega, je organizacija že pred tem, 10. januarja, države, tudi ZDA, opozarjala, da je tak prenos možen, in jih pozivala k preventivnim ukrepom.
Po mnenju nekdanjega ministra za zdravstvo Dušana Kebra reakcija WHO ni bila napačna, čeprav je jasno, da so bile kitajske oblasti na začetku širitve virusa zelo skope z uradnimi informacijami.
Poleg tega k zbiranju in analizi podatkov po svetu, kar je osrednja naloga WHO v času epidemije, sodi tudi kritika ravnanja tistih držav, ki se na priporočila, izhajajoča iz analiz, požvižgajo.
Argument, da Mednarodna zdravstvena organizacija slepo zaupa podatkom Kitajske, je, četudi morda ne moremo zanikati dvoma o popolnosti posredovanih podatkov, prazen. Če ne verjamemo Kitajski, zakaj bi potem morali verjeti ZDA, Združenemu kraljestvu in drugim?
Morda bi lahko očitke o pristranskosti WHO in njenega generalnega sekretarja iskali v načinu, kako je bil izvoljen. Kot poroča Guardian, je bil leta 2017 Adhanom, ki prihaja iz Etiopije, za generalnega sekretarja izvoljen s podporo predvsem afriških in azijskih držav, vključno s Kitajsko. Zahodne države, ki so v preteklosti odločilno oblikovale WHO, na primer ZDA, Združeno kraljestvo in Kanada, so podprle Adhanomevega protikandidata, Davida Nabarra iz Združenega kraljestva. Adhanom je postal celo prvi generalni direktor WHO iz tako imenovane države v razvoju po brazilskem Marcolinu Gomesu Candau, ki je WHO vodil v petdesetih letih. A četudi je bil Tedros izvoljen ob nasprotovanju ZDA, to še ne pomeni, da ZDA nanj potencialno nimajo vsaj toliko vpliva kot Kitajska. Tako Keber.
Posredovanje WHO v kriznih situacijah je tako na nek način vedno obsojeno na kritike. Iz nedavne zgodovine njenega delovanja izhaja, da če deluje prestrogo, prevlada mnenje, kako so ukrepi bili nepotrebni in obratno.
Sredstva organizacije so močno omejena, saj njen dvoletni proračun znaša od slabih štirih do petih in pol milijard evrov, kot institucija Združenih narodov pa se zanaša na donacije. Logično izpeljano to tudi pomeni, da se količina denarja, ki ga prejme, poveča šele, ko države prepoznajo resno nevarnost neke bolezni. Za preprečevanje bolezni pred njeno razširitvijo je posledično na volja manj denarja, kakor tedaj, ko že pride do krize.
Združeni narodi kot organizacija obstajajo od konca druge svetovne vojne. Mednarodno združenje držav kot takšno je bilo torej ustanovljeno v zelo drugačnem času, kot je današnji. Leta 1945 se je komaj začenjala hladna vojna, evropske države pa so še bile imperialne sile. Kot orodje nadzora in vzdrževanja statusa quo je bilo petim državam, zmagovalkam druge svetovne vojne, podeljeno posebno mesto stalnih članic Varnostnega sveta Združenih narodov. ZDA, Kitajska, Združeno kraljestvo, Francija in Rusija - kot naslednica Sovjetske zveze - imajo tako moč veta, ta karta pa je močnejša od katere koli večine, ki se zbere v Generalni skupščini, v kateri ima vsaka država svoj sedež. OZN ima tako že v ustavno listino zapisano neenakost in vzdrževanje razmerja moči. Vlogo organizacije na aktualni geopolitični šahovnici komentira Bučar.
Poleg WHO tako poznamo še številne specializirane agencije, ki skrbijo za mednarodno koordinacijo držav na področju kmetijstva, ribištva, klime, šolanja, okoljevarstva, zaščite kulturnih spomenikov in tako dalje. Ena najbolj prepoznavnih funkcij OZN-a pa so na primer modre čelade, torej mirovne sile, ki patruljirajo na vojnih in povojnih območjih po svetu. Zanimivo, da Združeni narodi od začetka obstoja niso poznali te vloge, pač pa si jo je bolj kot ne izboril Dag Hammarskjöld, drugi generalni sekretar OZN. Države članice tako niso dolžne prispevati k financiranju vse številnejših mirovnih operacij, pač pa to delajo na prostovoljni osnovi.
Podobno kot v ustanovni listini ni modrih čelad, tako tudi ni mednarodnih sodišč, zato pa so si voditelji OZN sami priborili to vlogo. Grehov modrih čelad in napak omenjenih sodišč je nešteto, večinoma pa izvirajo iz same postavitve organizacije, ki ohranja moč v rokah zmagovalcev druge svetovne vojne. Zato lahko modre čelade na Haitiju delujejo kot podaljšana roka ZDA, mednarodno sodišče ne more preiskovati zločinov izraelske vojske, Rusija, Združeno kraljestvo in Francija vojaško posredujejo brez odobritve ZN-a, WHO pa je bojda kitajskocentričen.
Na podlagi močnih Združenih narodov po drugi svetovni vojni je imela močan vpliv tudi WHO, čeprav z neformalnimi nalogami.
Današnjega generalnega sekretarja lahko primerjamo tudi z Norvežanko Gro Harlem Brundtland, ki je organizaciji načelovala ob spopadanju s prejšnjo verzijo virusa SARS.
To, da je personalni vpliv v instituciji tako močan, po mnenju Kebra v nobenem primeru ni dobro.
Ravno tako pa tudi Kitajska, s katero ima danes opravka WHO, ni ista kot tista pred dvema desetletjema.
Dodaj komentar
Komentiraj