Migranti v sivi ekonomiji industrije dostavljanja
Poslušate prvo od šestih oddaj v ciklu Migration in real life, v okviru katerega predstavljamo zgodbe migrantov in beguncev. Začenjamo v sektorju dostavljavcev hrane. Na podlagi treh osebnih zgodb migrantskih delavcev bomo razdelali izkoriščevalske prakse v eni najbolj prekarnih oblik dela, ki je zaradi specifičnih pogojev dela posebej privlačna ravno za begunce in priseljence. Po navedbah Sindikata Mladi plus in Sindikata dostavljavcev se migrantski delavci v industriji dostavljanja hrane, v kateri prednjačita multinacionalni podjetji Wolt in Glovo, soočajo z bistveno težjimi pogoji dela, saj morajo kot tujci pri iskanju zaposlitve pristati na neobičajne pogodbe o zaposlitvi. Prvih nekaj minut bomo zato posvetili samemu zaposlovanju migrantskih delavcev v podjetjih, kot sta Wolt in Glovo.
Migrantski delavci, ki jih podjetji zaposlujeta, so po večini formalno samostojni podjetniki. Da lahko migrantski delavci sploh dobijo možnost pridobitve statusa samostojnega podjetnika, morajo zadostiti številnim birokratskih pogojem. Ko govorimo o beguncih, ki se v Slovenijo prebijejo po trnavi poti, na kateri jih predvsem hrvaška policija pretepa in večkrat pushbacka v Bosno in Hercegovino ali Srbijo, morajo sprva zaprositi za mednarodno zaščito in posledično tudi dovoljenje za prebivanje. Po treh mesecih lahko, v skladu z lanskimi spremembami Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, pridobijo dovoljenje za delo. Za status samostojnega podjetnika lahko državljani držav, ki niso članice Evropske unije, v Sloveniji večinoma zaprosijo, ko pridobijo enotno matično številko občana oziroma EMŠO in davčno številko. Obenem morajo izpolnjevati pogoj 12-mesečnega bivanja v Sloveniji. Državnim institucijam morajo nato prinesti številna dokazila iz matične države, ki ne smejo biti starejša od tridesetih dni. Postopek pridobivanja statusa samostojnega podjetnika se lahko zato močno zaplete, ker begunci teh dokazil ne morejo pridobiti, razen če ponje odidejo v svojo domovino, iz katere so pobegnili.
Desmond Nana Happy, Begunec iz Kameruna, ki v Sloveniji prebiva že več let, se je želel registrirati kot samostojni podjetnik, a tega ni mogel storiti. Za to bi moral imeti dokazilo o nekaznovanosti, ki bi ga lahko pridobil samo v Kamerunu.
Kamerunec dokazila o nekaznovanosti ni mogel pridobiti, zato je nad možnostjo pridobitve statusa samostojnega podjetnika obupal in si poiskal drugo zaposlitev.
Status samostojnega podjetnika je v prvi vrsti želel pridobiti zaradi negativnih izkušenj z delodajalci v gradbenih podjetjih, ki migrantskim delavcem plačujejo na roko, pogosta pa sta tudi izkoriščanje in šikaniranje na delovnem mestu. Migrantski delavci se tovrstnim nereguliranim praksam delodajalcev skušajo izogniti predvsem s pridobitvijo statusa samostojnega podjetnika. Ta jim omogoča, da si, vsaj v teoriji, sami narekujejo urnik in se izognejo zahtevam po znanju slovenščine, ki jih imajo mnogi delodajalci. Delo s statusom samostojnega podjetnika v multinacionalkah, kot sta Wolt in Glovo, je za migrantske delavce privlačno tudi zato, ker komunikacija z delodajalcem poteka izključno po aplikaciji.
Za dostavljalsko podjetje si je želel iz podobnih razlogov delati tudi državljan Avstralije, ki se je v Slovenijo za kratek čas preselil zaradi svoje slovenske partnerke. Anonimen želi ostati, ker je v dostavljalski industriji delal na črno. Pridobivanje statusa samostojnega podjetnika zanj namreč ni bila opcija, saj je v Sloveniji prebival manj kot dvanajst mesecev, pridobiti pa ni mogel niti dovoljenja za delo.
Po nekaj tednih opravljanja dela na črno v obrtniški delavnici se je odločil poiskati način, da bi lahko delal v dostavljalskem podjetju, ker tudi on ne govori slovensko. V dostavljalskem podjetju Glovo je tako začel kolesariti s preko prijateljevoe napotnicoe za študentsko delo.
Nakup kolesa in nadaljnje stroške z morebitnimi popravili kolesa je moral finančno kriti sam. Ko je začel delati, je pri podjetju Glovo prevzel opremo in uporabniško ime za aplikacijo, ki diktira postopek dostave. Ko se dostavljavec prijavi v aplikacijo, mora počakati na obvestilo oza naročiluo, ki ga stranka, ki ji dostavlja hrano, običajno odda na dostavljavčevem območju gibanja. Dostavljavec lahko nato sprejme ali zavrne naročilo. Če ga sprejme, mu aplikacija prikaže naročilo, vključno z naslovom in podatki restavracije in stranke ter načinom plačila, saj dostavljavci podjetja Glovo poslujejo z gotovino in kartico. Ko dostavljavec v restavraciji prevzame naročilo, mora to potrditi v aplikaciji, nato pa naročilo dostavi stranki.
Plačilo za posamezno dostavo je odvisno od enačbe, ki jo je zasnovalo podjetje. Plačilo je razdeljeno na tri dele – osnova vedno znaša en evro, vsak prevožen kilometer je plačan s pol evra, za vsako minuto čakanja na partnerja podjetja pa dostavljavec dobi pet centov. Seštevek osnove, kilometrine in čakalnega časa je nato pomnožen z bonusom, ki je pri vsaki posamezni dostavi drugačen. Po navedbah podjetja povprečna urna postavka znaša od devet do enajst evrov bruto, zaslužke pa Glovo izplačuje enkrat tedensko. A znesek, ki ga dostavljavec zasluži z delom spreko študentske napotnice, je povečini veliko manjši. Od bruto zaslužka, ki je bil prikazan na aplikaciji, je Avstralec na koncu dobil približno 65 odstotkov. To ga je pogosto prisililo, da je delal več ur v bolj ekstremnih razmerah, ko so bonusi večji.
Ker Glovo strankam dovoljuje plačevanje z gotovino, se morajo dostavljavci ukvarjati tudi z gotovinskim poslovanjem. Gotovina, s katero razpolagajo, je last Glova. Stanje gotovine aplikacija sproti obračunava, za dovoljšnje vsote menjalnine oziroma drobiža, ki je last dostavljavca, pa so odgovorni sami. Polog gotovine morajo opraviti, ko razpolagajo z vsoto, višjo od 180 evrov. Takrat jim aplikacija sporoči, da morajo denar dostaviti na katerega koli od bencinskih servisov Petrol, oddajo pa ga s pomočjo sistema mbills.
Poleg strank, ki si rade vzamejo čas, da pridejo do vrat, ko jim na ta pozvoni dostavljavec, se zamude in posledično manjše število dostav dogajajo zaradi spremenljivih vremenskih razmer. Dostavljavci se morajo zato, da zaslužijo čim več, boriti, da prevzamejo čim večje število posameznih dostav. Pogosto med posameznimi dostavami nimajo časa niti za malico.
Dostavljavcem, še zlasti tistim, ki niso rojeni v Sloveniji in Ljubljani, preglavice povzročajo tudi navodila za pot, saj morajo, če območja dostavljanja ne poznajo, med vožnjo s kolesom na telefonu preklapljati med aplikacijo in zemljevidi.
Ker je naš sogovorec delo dostavljavca opravljal preko študentske napotnice, izdane na ime njegovega prijatelja, ki mu je napotnico posredoval, je bil na prijateljevo ime vezana tudi aplikacija. Zaradi navedenega slovenskega imena so stranke mislile, da jim bo hrano dostavil Slovenec. Avstralec je moral strankam tako pojasnjevati tudi svoje osebne okoliščine, a kot poudarja, je bila večina izkušenj s strankami pozitivnih.
Popolnoma drugačno izkušnjo dela v dostavljalskem podjetju Wolt ima begunec z Bližnjega vzhoda, ki je v Slovenijo prišel pred več kot pet leti. Zaradi strahu pred tem, da bi ga v podjetju prepoznali in pri Woltu ne bi mogel več delati, želi ostati anonimen, iz istega razloga ne navajamo njegove domovine. Pred tremi leti je namreč pridobil status samostojnega podjetnika, saj je iz domovine v Slovenijo prinesel vse potrebne dokumente in v času koronavirusne krize pričel dostavljati hrano z avtomobilom, ki ga je kupil z dolgoletnimi prihranki. Plačevanje prispevkov za ohranitev statusa samostojnega podjetnika se je zgodaj začelo zajedati v njegove dejanske prihodke, četudi je v avtu včasih preživel več kot deset ur na dan. Izključno z denarjem, ki ga je zaslužil z dostavljanjem, si je moral, ko je kot samostojni podjetnik opravljal samo delo dostavljavca, plačati vse socialnovarstvene prispevke, ki mesečno dosegajo tudi do 550 evrov.
Ko je leta 2021 začel delati za Wolt, so bili pogoji dela po njegovih besedah še vzdržni, saj dostavljavcev takrat ni bilo veliko. Tudi bencin, stroškov katerega dostavljalska podjetja dostavljavcem seveda ne krijejo, je bil v času epidemije koronavirusa relativno poceni. Zaradi podražitev bencina, predvsem pa zaradi hudih bolečin v hrbtu sogovornik zmeraj redkeje dostavlja z avtom in raje opravlja druga dela.
Po epidemiji koronavirusa se je število dostavljavcev povečalo. Ker naš sogovornik dostavlja z avtom, se je njegovo območje dostavljanja zaradi velikega območja, ki je v centru Ljubljane namenjeno pešcem in je tako primerno za dostave s kolesom ali motorjem, močno zmanjšalo. O dostavljanju s kolesom ali motorjem je že razmišljal, a se boji, da bi se v zimskem času ali ob zahtevnejših vremenskih razmerah poškodoval, ustreznega zavarovanja pa nima. Povpraševanje po dostavljanju z avtom je tako odvisno tudi od letnega časa - pozimi ima več prometa, poleti pa se zgodi, da čeprav je uradno na službeni dolžnosti, ne dostavlja tudi po tri ure. Velik strošek dostavljanja z avtom predstavljajo tudi kazni za parkiranje, katerih skupna vsota po treh letih njegovega dostavljanja znaša okoli 6000 evrov. Dostavljalsko podjetje Wolt za plačilo glob seveda ne prevzema odgovornosti.
Dostavljanje otežujejo tudi rasistične stranke, ki z migrantskimi delavci v industriji dostavljanja hrane po sogovorčevih besedah ravnajo kot s sužnji. Enemu od njegovih dostavljalskih tovarišev je Wolt zaradi domnevnega neprimernega vedenja do stranke celo onemogočil dostop do aplikacije, ki je ključnega pomena, da dostavljavec lahko začne z izmeno.
Stranke lahko na aplikacijah Wolt in Glovo po dostavi ocenijo kakovost storitve. Dostavljavci podjetja Glovo lahko ocene posameznih dostav vidijo, Wolt pa ocene skriva pred dostavljavci samimi in jih uporablja za njihovo nadzorovanje in discipliniranje.
Sogovornik delo dostavljavca opravlja že tri leta, z delom pri podjetju pa nikoli ni bil zadovoljen, saj mu podjetje ne krije stroškov zdravstvenega zavarovanja - po njegovih besedah za zdravje dostavljavcev podjetju ni niti malo mar. A v dostavljalsko delo je praktično prisiljen, ker si zaradi nizkega zaslužka in stroškov vzdrževanja statusa samostojnega podjetnika ne more privoščiti, da ne bi delal.
Delo v dostavljalskih podjetjih, kot sta Wolt in Glovo, je za skupino ljudi, ki je z velikega dela trga dela izključena zaradi družbeno vkoreninjenega rasizma, v teoriji priročno, saj si lahko sami organizirajo delovnik in imajo pregled nad svojimi zaslužki. A dostavljavci morajo poleg kurirskega dela biti še računovodje in komunicirati z restavracijami ter strankami. Pri zadnjem strukturni rasizem pride toliko bolj do izraza. Dostavljavci si ne morejo vzeti dopusta, oditi na počitnice ali zboleti ob nepravem času finančnega primanjkljaja. Industrija dostavljanja hrane je za migrantske dostavljavce, ki iz svoje domovine niso odšli zato, da bi služili lačnim buržujem v evropskih prestolnicah in multinacionalkam, temveč zato, da si bi ustvarili boljše življenje, v primerjavi z domačo delovno silo torej še bolj izkoriščevalska. Priseljenci se v državah, ki zakonsko ne regulirajo socialnovarstvenih ter delovnih pogojev delavcev dostavljalskih platform, znajdejo v najhujših prekarnih delovnih razmerah, v katerih jim delodajalci ne zagotovijo niti odmora za malico. Ker v Sloveniji ne obstaja regulacija dostavljaskih platform, bomo v naslednji oddaji preučili poslovni model, na katerem platforme temeljijo, in kako jih je mogoče regulirati, da bi zamejili vsaj najhujše posledice njihovega poslovnega modela za dostavljavce.
Cikel oddaj o izkušnji beguncev in priseljencev je del projekta Display EU, ki ga financira Evropska unija. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Generalnega direktorata za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo. Evropska unija in Generalni direktorat zanje ne moreta biti odgovorna.
Dodaj komentar
Komentiraj