Rdeči šiizem maščevanja
Sionistično-ameriški neizzvan napad na Islamsko republiko Iran je potrebno razumeti kot nadaljevanje genocida v Gazi, ki ga Izrael z eno prestavo manjšo intenzivnostjo izvaja še danes. Napad je pustošenju Gaze enak tako po načinu kot po cilju. Način, ki ga je sionistična vojska uporabljala v Gazi, je bombardiranje šol, bolnišnic, skratka najranljivejše civilne infrastrukture. V prvem valu napadov na Iran je genocidalna koalicija bombardirala dekliško šolo v južnoiranskem mestu Minab in ubila 168 ljudi. Poleg tega so za zdaj zadeli že devet bolnišnic ter stavbo iranske nacionalne televizije.
Če cilj Izraela in Združenih držav ni iztrebiti vseh Irank in Irancev, kot je temu v Gazi, pa je končni cilj v obeh primerih enak: popolna natoizacija in hkratna sionizacija bližnjevzhodne regije. S padcem Bašarja al Asada v Siriji in vojaško oslabitvijo osvobodilnih gibanj Hamas in Hezbolah se ta desetletja star načrt v zadnjih dveh letih odvija vse bolj intenzivno. Iran s svojim oslabljenim zavezništvom predstavlja še zadnji odpor proti popolni hegemoniji Izraela in imperialnega centra na Bližnjem vzhodu. V tem kontekstu je potrebno analizirati tudi vojaški odgovor iranskih oblasti.
Islamska republika je leta 1979 nastala z obljubo osvoboditve vseh zatiranih Irank in Irancev. Kot je zapovedal voditelj revolucije ajatola Homeini [homeíni], ta osvoboditev nikoli ne more biti dovršena brez osvoboditve vseh muslimank in muslimanov, v prvi vrsti Palestine. To je tudi razlog, da so klerikalne oblasti ustanovile revolucionarne institucije, med drugim Iransko revolucionarno gardo. Revolucije ni konec, dokler ni opolnomočen zadnji Palestinec in dokler zadnji ameriški vojak ne zapusti Bližnjega vzhoda. Kljub temu da so revolucionarne institucije vmes prevzele funkcijo konsolidacije oblasti in je del politične elite začel zagovarjati neoliberalna in prozahodna stališča, je vzporedno ves čas potekal proces reprodukcije antiimperializma.
Vse od konca vojne z Irakom leta 1988 je bil Iran v položaju strateške potrpežljivosti. Izrael in Združene države sta ves čas izzivala to potrpežljivost, bodisi s sankcijami bodisi z različnimi vojaškimi akcijami, kot je bil izraelski napad na iransko ambasado v Siriji ali uboj poveljnika enot Kuds Kasema Sulejmanija. Tudi po lanskoletni 12-dnevni vojni so se bile iranske oblasti zopet pripravljene usesti za pogajalsko mizo z Združenimi državami. A Islamska republika je vojno z imperialistističnimi silami vselej obravnavala kot eshatološko neizbežno in se nanjo ves čas tudi pripravljala.
Kljub izjavam iranskih oblasti, da bodo v primeru napada legitimni cilji Irana vse ameriške vojne baze v regiji, je le malokdo pričakoval takšno intenzivnost napadov na zalivske države. Strateško pametna odločitev zaradi mnogo slabše opremljenosti z mehanizmi obrambe proti dronom in raketam, kot jo ima Izrael, v sebi skriva globlje vzgibe in pretenzije. Kot prvo so iranske oblasti uspešno dokazale, da je celotna ameriška infrastruktura na Bližnjem vzhodu ranljiva. Kot drugo so dali oblastnikom Kuvajta, Bahrajna, Združenih arabskih Emiratov, Katarja, pa tudi Saudove Arabije, Jordanije in Omana vedeti, da so soodgovorni za imperialistično in sionistično pustošenje regije. Kot tretje, in morda najpomembneje, pa je Iran z napadi na vse naštete države pokazal, da jih ne obravnava kot suverenih držav, temveč zgolj kot produkt več kot 100 let trajajočega imperialističnega poseganja v Bližnji vzhod.
Poleg vseh izraelskih in ameriških ciljev sta Iranska revolucionarna garda in redna vojska svoje orožje uperili tudi proti britanski vojaški bazi na Cipru in bazi v Združenih arabskih Emiratih, ki gosti francosko vojsko. S tem je vsaj posredno v konflikt vpletla še dve tradicionalno kolonialni sili, ki sta po prvi svetovni vojni zarisali meje Bližnjega vzhoda. Združeno kraljestvo in Francija sta postavili temelje za nastanek Izraela in vseh vazalnih režimov, kot so zalivske države ter Jordanija. Če povzamemo: regijo sta preoblikovali po merilih, ugodnih za imperialistično izkoriščanje. Tudi če omenjena napada nista povzročila večje materialne škode, je simbolična vrednost izjemno relevantna. S tem iranske oblasti izpostavljajo, da so odgovorni vsi, ki kolaborirajo. Če so prej posamične države in zavezništva obravnavali ločeno, zdaj iranske oblasti ne razlikujejo več med barvami imperija.
Če sta zadnjih trideset let v iranski politiki prevladovala politični oprotunizem in vzdržanost vrhovnega voditelja ajatole Sejeda Alija Hameneja, je zdaj nastopilo obdobje popolnega napada. Iranski politični in vojaški aparat je prav zaradi večdesetletnega pričakovanja vojne, kot je današnja, sestavljen na način, da se lahko ves čas reproducira. S smrtjo Hameneja so še dodatno avtonomijo dobile posamične enote Iranske revolucionarne garde, katerih napadalnost je v preteklih desetletjih bremzal prav vrhovni voditelj. S Hamenejem je umrla tudi fatva oziroma verski odlok proti izdelavi jedrskega orožja.
Poleg tega je smrt Hameneja kot verskega voditelja obudila šiitski verski koncept mučeništva, po katerem štiridesetim dnem žalovanja sledi maščevanje. Glede na vojaški odgovor Irana in protestniške množice šiitov po Iranu, Iraku, Bahrajnu, Pakistanu in Indiji po smrti Hameneja bosta v aktualnem primeru ta dva procesa potekala sočasno. V Bahrajnu so večinsko zatirani šiiti pozdravili vsako iransko raketo in svoje proteste usmerili proti kompradorskemu monarhu, ki ga je na prestol postavilo prav Združeno kraljestvo. Šiitska tradicija žalovanja in maščevanja je v preteklosti že predstavljala okvir, znotraj katerega so množična gibanja s prestola vrgla kompradorske monarhe. Nazadnje leta 1979 v Iranu.
Komentarji
Koncno en rekel bobu bob!
Based članek
Komentiraj