S pričetkom aktivnega vojaškega posredovanja Ruske federacije v Siriji, za razliko od pasivne podpore zadnjih let, se pričenja novo poglavje v kaosu, znanim tudi kot Bližnji vzhod. Sočasno se lahko 21. stoletje pohvali s prvo vročo proxy vojno, slično dobrim starim blokovskim spopadom v Koreji in Vietnamu. Prikrita podpora revolucijam, dostave vojaške opreme in finančna podpora so v sferi konfliktov otročarije, medtem ko je sočasno udeleževanje vojaških sil NATA in Rusije v istem teatru operacij - s samosvojimi tarčami - zaradi polpretekle zapuščine Hladne vojne popolnoma druga liga.

Kalvarija Bližnjega vzhoda ni le Sirija, niti zgolj Irak ali Afganistan, temveč je unikaten produkt 21. stoletja, ki se mu stežka najde zgodovinske primerjave. V času po drugi svetovni vojni se že dolgo ni destabiliziralo tako obsežnega področja. Glede na obseg trpečega ljudstva se lahko konflikt sicer primerja z Vietnamom, vendar s ključno razliko. Spopad v Vietnamu je bil vsaj na ideološki ravni ekipen šport, medtem ko smo tokrat priča prepletu mnoštva različnih interesov, izhajajočih iz regije, kakor tudi vmešavanja izven regionalnih akterjev. Ne more se govoriti o “team deathmatchu” med dvema strogo ločenima blokoma, temveč asimetričnem “free for all” - kjer so zavezništva pragmatična, sodelujoči akterji pa izhajajo iz državnih struktur, ljudskih gibanj, socialne stiske, osamosvojitvenih stremenj, radikalnih iluzij na podlagi veroizpovedi ter imperialnega in lokalnega začrtavanja interesnih sfer. Posledično je tudi zapuščina nepridvidljiva - od terorizma do ustanavljanja kalifatov in begunske krize v Evropi.

Na regionalni ravni je pričetek ruskega posredovanja zasukalo razmerje moči, saj de facto garantira preživetje Assadovega režima. Slednje bi se lahko opredelilo kot glavno ideološko nesoglasje z ameriškim taborom, ki zahteva njegov brezpogojen odstop. Ruska stran je tik pred pričetkom posredovanja sicer v sklopu Varnostnega sveta ponudila resolucijo, s katero bi se boj proti Islamski državi pričelo usklajevati z regionalnimi vladami, posledično tudi sirsko. Seveda je bilo to za ameriško stran nedopustno. Uspeh resolucije je bil za Rusko federacijo sicer nepomemben, saj se je trenutno posredovanje planiralo že več mesecev, ne le s Sirci, temveč tudi z Iranom in njihovimi satelitskimi skupinami znotraj Iraka, Sirije in Libanona.

Rusija svoj pogled argumentira kot real-politik - “slaba” oblast je še vedno boljša od brezvladja. Obenem ne zavrača možnosti političnega dialoga o sirski prihodnosti, dokler Assadov odstop ni izhodiščna zahteva. Zahodna interesna sfera in z njene strani podprta “zmerna” opozicija ima na papirju sicer demokratične načrte za postassadsko Sirijo. Po drugi strani na kvaliteto zahodnih demokratizacij kaže iraška zapuščina. K temu ne pripomore dejstvo, da je zahodna vojaška podpora “zmerne” opozicije nemalokrat pristala v rokah Islamske države; kakor tudi ne pripomorejo poročila o dvoličnosti zahodnih zaveznikov, natančneje Savdske Arabije in Turčije.

Ne glede na vso propagando, Ruska stran napada tako opozicjske tarče, kot tudi tarče ISILa. Razlika je le, da se prek napadov in slablenja zmerne opozicijo, Zahod sili v pat položaj. Če opozicija podleže popolnoma, bo na mizi ostala le še izbira med Assadom in ISIL-om. Slednje je po godu rusko-sirski strani, saj bodo v tem primeru preprosto nadaljevali s posredovanjem proti Islamski državi. Po drugi strani je na potezi zahodna stran, ki lahko popusti in prične iskati dialog s sirskim režimom, v katerega bi se lahko vključilo tudi zmerno opozicijo.

Seveda Ruska federacija ne posreduje iz humanitarnih razlogov, temveč zasleduje svoje interese. Med ključnimi je vojaško pristanišče v sirskem mestu Tartus, eno izmed dveh ruskih južnih toplovodnih pomorskih baz - drugo se nahaja na mladi ruski grudi oziroma obali Krima. Rusija naj bi prav tako začela s črpanjem ogljikovodikovih goriv, najdenih pred sirsko obalo, s preživetjem Assadovega režima pa se torpedirajo načrti naftovodov iz zalivskih držav do Evrope. Do neke mere je posredovanje seveda tudi povračilo za ukrajinski incident in želja po spoznanju Ruske federacije za vplivno silo v svetu.

Zametki pragmatizma se kažejo tudi na evropski strani, ki najbolj občuti posledice sledenja anglosaškim vojaškim ekspedicijam. Z nemške strani se kažejo prvi zametki podpore ruskim predlogom za razrešitev sirske krize. Nadaljevanje konflikta bo le pridodalo k številu beguncev pred evropskimi durmi. Glede na neprilike, ki jih to povzroča, se lahko vsaj iz kontinentalne strani Evrope, torej Nemčije in Francije, nadejamo volje do čim prejšnje razrešitve sirskega konflikta - saj je le to najhitrejša pot za prekinitev toka beguncev. Nujno je namreč poudariti, da smo do sedaj občutili šele prvi val.