Četudi se je svet zaenkrat izognil ponovnemu posredovanju ameriških križarjev na Bližnjem vzhodu, je to le začasen oddih, saj se sirska državljanska vojna nemoteno odvija naprej. Amerika in Britanija, na čelu s Francijo, sta že napovedali dodatno podporo sirskim upornikom. Predvsem slednja, opijanjena od svojega takoimenovanega “uspeha v Maliju”, zagovarja tudi močnejše sankcije v okviru Združenih Narodov. Trenutna igra, mediirana s strani Rusije, je namreč preprečila posredovanje s predajo sirskega kemičnega orožja, kljub temu pa Francija pritiska v sprejem resolucije, ki bi odprla direktno pot v vojaško posredovanje, če predaja sirskega kemičnega orožja ne bo zadovoljiva. Kdo bo zadovoljivost ocenjeval, je seveda ključno vprašanje. Glede na dosedanje odvijanje debat v Združenih Narodih lahko torej pričakujemo kontinuirano stremljenje Francije, Velike Britanije in Združenih držav Amerike v smeri vojaškega posredovanja.

To je seveda le en del mozaika sirskega problema. Premalo poudarjena tematika je recimo iraški modus operandi, ki se ga tokrat uporablja za Sirijo. Vzhodni Mediteran se namreč sooča s potencialno energetsko bonanzo. Pod morskim dnom so bile odkrite ogromne zaloge nafte in plina v teritorijih, do katerih lahko dostopajo Turčija, Ciper, Sirija in Izrael. Sirija recimo, ima dokazane zaloge 2.5 milijard sodčkov nafte in 3 milijarde kubičnih metrov plina, ki se delno nahajajo na morskem dnu in delno na kopnem. Vendar lahko celotno zgodbo zahodnega udejstvovanja, tu ciljamo predvsem na Združene države in koalicijo voljnih v Iraku, interpretiramo tudi na nov način. Mogoče je bilo sprva načrtovano, da bodo zahodna podjetja dobila dostop do teh nahajališč, vendar se je, kakor vidimo iz Iraka, dotični načrt vsaj deloma izjalovil. Če ponovno interpretiramo dogajanje zadnjih 10 let, je bila kontrola nad energenti morebiti primarni načrt, medtem ko je bil rezervni načrt preprosta destabilizacija, ki bi onemogočala črpanje nafte “neposvečenim” - torej režimom in podjetjem izven zahodne interesne sfere. Slednje namreč zagotavlja višjo ceno energentov, kar je voda na mlin obstoječim dobaviteljem. V primeru Sirije se je output od začetka državljanjske vojne zmanjšal za 95 odstotkov, sirska vojska pa nafto, potrebno za nadaljnje obratovanje, dobiva iz Kitajske in Rusije.

V širšem kontekstu gre pri sirski krizi torej za spopad med interesi političnega vodstva zahoda na eni strani in rusko-kitajske naveze na drugi. Glavni lokalni protagonisti zahodnih interesov v Siriji sta recimo Katar in Savdska Arabija. Slednja je v sirsko takoimenovano opozicijo investirala že 3 milijarde dolarjev, medtem ko je Katar Ameriki ponujal plačilo stroškov vojaškega posredovanja, obenem pa že napovedal načrte za izgradnjo plinovodov in naftovodov prek sirskega ozemlja, ki bi zalivske energente privedli do vzhodnega Mediterana. Ena izmed “glavnih nagrad” je namreč zalaganje evropskih energetskih potreb, ki so do sedaj v veliki meri, predvsem glede plina, pokrite s strani Rusije. To je tudi eden izmed razlogov ruske podpore Assadovega režima.

Sirski konflikt torej nima kratkoročnega načina razrešitve, saj je ravno nadaljevanje konflikta eden izmed ciljev določenega dela akterjev. Kljub temu pa je izjalovljen poskus zahodnega posredovanja zaradi uporabe kemičnega orožja vsaj zaenkrat pozitiven razplet, ki obenem odraža vedno manjšo moč zahoda, ki tokrat ni uspel vojaško posredovati. Na Sirijo lahko torej gledamo kot na de facto začetek konca zahodnega imperializma, ki bo rodil novo multipolarno ureditev sveta. Namesto ene dominantne sfere se bo razvilo več bolj ali manj podobno močnih sfer, kar po eni strani pomeni egalitarnejše odnose med svetovnimi regijami, po drugi pa odpira mnoštvo novih nevarnosti.