Pontifikat papeža Frančiška, s katerim je rimokatoliška cerkev vstopila v obdobje, ki ga večina medijev označuje za ˝bolj liberalno˝, teče že deveto leto, s papeževanjem je namreč začel pred 8 leti in 4 dnevi. Ime Jorge Mario Bergoglio se pod božjim psevdonimom pojavlja predvsem v kontekstu reformiranja cerkve, izkoreninjenja zlorab, ki bremenijo institucijo, ter rahljanja trde katoliške doktrine. Kljub papeževanju, ki bi ga v primerjavi s prejšnjimi lahko etiketirali kot vključujočega, je Vatikan pred dobrim tednom izdal dekret, v katerem je na vprašanje o pooblastilih cerkve za blagoslov istospolnih zvez odgovoril, da je, citiramo, ˝nemogoče za boga, da bi blagoslovil greh˝. Od belega dima, ki se je pred dobrimi osmimi leti pokadil iz Sikstinske kapele, seveda ni bilo pričakovati, da bo naznanil popolno sprejemanje spolnih manjšin v občestvu rimokatoliške cerkve, ki jo škandali v povezavi s posilstvi in pedofilijo pretresajo že desetletja. Frančišek, ki je sicer leta 2013 dejal, da bi bila izenačitev istospolne ter heteroseksualne poroke antropološko nazadovanje, je z odobritvijo dekreta vesoljno Cerkev pozval k spoštovanju ter sprejemanju raznospolno usmerjenih. Od besed k dejanjem! 

Sveto pismo kot temelj katolicizma ni nikoli izrecno marginaliziralo ali zavračalo homoseksualnosti, a so cerkveni dostojanstveniki s širjenjem propagande kmalu po kristusovi smrti začeli z dogmatičnim potrjevanjem heteroseksualnega patriarhata. Cerkveni vzvod za gonjo proti tistim, ki ogrožajo jedrno družino - sveto naročje božjih otrok - je torej proizvod prirejene zgodovine, ki jo je Cerkev izkoristila za utrjevanje katoliške doktrine. Zatorej se zdi danes ob vseh razkritih grehih rimokatoliške cerkve protislovno predvsem klerikalno legitimiranje istospolne usmerjenosti kljub razglašanju homoseksualnega spolnega akta za greh. Od izvirnega greha vse do greha, katerega koncept je nastal zaradi idealizirane vseživljenjske heteroseksualne ljubezni, ki jo je protestantizem z uveljavitvijo ločitve demantiral. 

Grešijo ne le homoseksualci, temveč so raznovrstni grehi nepogrešljiv del sredice vatikanske kleropolitike. Oktobra je v medije prišla vest, da naj bi odpuščeni kardinal Angelo Becciu uredil polmilijonsko nakazilo Cecilii Marogni, znanki s Sardinije , ki ga je prejela na račun, registriran v Sloveniji. Božja volja vatikanskega denarja se je zgodila, ko je omenjena znanka denar porabila za nakupe luksuznih dobrin. To je le eden od mnogih finančnih škandalov, ki tako Vatikan kot lokalne cerkvene institucije pretresajo po urniku. Naj vas samo spomnimo na afero, povezano s holdingoma Zvon ena ter Zvon dva, ki sta bila v večinski lasti Slovenske rimokatoliške cerkve, ta pa je imela ob vzniku afere prek obeh holdingov v lasti celo 14 odstotkov Abanke. Zvon ena ter Zvon dva, s katerima je upravljala mariborska nadškofija, sta preko hčerinskih podjetij vlagala v gradnjo turističnih poslopij na Hrvaškem, po zapletih z gradbenimi dovoljenji sta namesto gradbene jame izkopala bančno - to pa so plačali davkoplačevalci. A nepremišljenosti v gospodarskem svetu cerkveni instituciji ne gre zameriti, saj je ta zgolj rezultat srečnih ali manj srečnih podvigov, ki ob ugodnem razpletu pripomorejo k širjenju Cerkve same. 

Ob nepoznavanju zgodovine bi lahko le zmajali z glavo, a kaj ko je rimokatoliška cerkev stoletja preganjala tiste, ki so ji ob njenih finančnih manevrih stopali na prste. Marsikoga je kljubovanje Cerkvi stalo glave, templjarje - finančno samozadostne ter podjetne viteze - je cerkev denimo obsodila herezije, čeprav so pripadali krščanstvu. Toda v svetu prostega trga in rastočih neenakosti je potrebne davčne in odškodninske inkvizicije premalo ali pa jo staroste kleropolitike podaljšajo za nekaj let. V prvem primeru jo je posojilojemalka odnesla z izpustom iz nekajdnevnega pripora, v drugem primeru okoliščine finančnega zvonjenja obeh Zvonov še do danes niso popolnoma pojasnjene. Ob naštetem se ne ponuja nič drugega kot pregovor hrvaškega književnika Ivana Kozaraca: "Denar v žepu - hudič v srcu." 

V preteklem tednu so neodvisni preiskovalci v Kölnu objavili dolgo pričakovano poročilo glede spolnih zlorab v tamkajšnji nadškofiji. Poročilo je razkrilo, da sta 202 storilca med letoma 1975 in 2018 spolno zlorabila 314 žrtev, pri večini je šlo za otroke, mlajše od 14 let. Preiskava ni ponudila le razkritja spolnih zlorab, temveč je osvetlila tudi kršitve dolžnosti pri preiskovanju in prikrivanje primerov zlorab. V oči bode predvsem inertnost Vatikana pri preiskovanju ali vsaj dolžnosti preiskovanja očitkov zlorab, ki od Avstralije prek Pensilvanije do Kölna poganjajo kot gobe po dežju. Medtem je Vatikan le po nekaj dneh zagnal obsežno preiskavo proti neznani osebi, ki naj bi s papeževega Instagram profila všečkala fotografijo pomanjkljivo oblečene brazilske manekenke. Četudi je šlo pri všečku za zlonamerno dejanje enega od uporabnikov medmrežja, je bila odzivnost Vatikana zaradi oprane nedolžnosti papeža hipna v protiv večletnemu molku glede številnih zlorabljenih otrok ter mladostnikov. Težko je verjeti, da bodo postopki preiskovanja zlorab kdaj transparenti in upravičeno hitri, a nas v prepotrebnem cinizmu preiskava nedolžnega všečka navdaja z upanjem.

Poleg dekreta o blagoslovu homoseksualnih skupnosti se je papež Frančišek nedavno podpisal tudi pod noto, ki vernikom dovoljuje uporabo po mnenju najostrejših nasprotnikov splava v Vatikanu etično spornih cepiv, kadar neoporečnih zaradi utemeljenih razlogov ni na voljo. Nota kongregacije, ki so jo decembra objavili tudi v Slovenski škofovski konferenci, zadeva moralno spornost cepiv AstraZenece ter podjetja Johnson & Johnson, saj so bile pri procesu raziskovanja in proizvodnje uporabljene celične linije splavljenih fetusov. Kljub papeški noti je na spletni strani Slovenske škofovske konference najti odsvetovanje cepljenja s cepivom AstreZenece. To naj bi bilo moralno kompromitirano, čemur botruje uporaba celične linije HEK 293, pridobljene iz tkiva leta 1973 verjetno spontano splavljenega otroka. 

Slovenski škofje so vernike torej posvarili pred moralno spornostjo določenega cepiva, ki je zaradi okoliščin v Sloveniji najbolj dostopno. Če je splav simbolična ovira, ki vernikom onemogoča dostop do imunosti, je bila torej množična maša lansko poletje na Brezjah, na kateri je bilo v času koronskih ukrepov prisotnih 3000 ljudi, strel v koleno? Cerkveni dostojanstveniki ob odprtih cerkvah hkrati pozivajo k moralnemu bojkotu cepiva AstraZenece, množično bogoslužijo ter obenem v hvalospevih, objavljenih na spletni strani Slovenske škofovske konference, podpirajo vladajočo politično garnituro, ki se tudi z ˝vestnim dobavljanjem cepiva˝ na vse pretege trudi zajeziti epidemijo. 

Za razliko od izvirnega greha lahko o nedavnih grehih in spodrsljajih rimokatoliške cerkve tako na slovenskem kot vesoljno govorimo v množini. Če lahko papeža Frančiška označimo za naprednega božjega uslužbenca z občasnimi zdrsi na Instagramu, moramo razvoj rimokatoliške cerkve ponazoriti s premico. Položaj katoliških pripadnikov spolnih manjšin se kljub vse večjim naporom papeža, da jih enkrat za vselej razbremeni občutka greha, ni spremenil. Čeprav papež v svojih javnih nastopih poziva k ˝revni Cerkvi za revne˝, je svojim sodelavcem vse prej kot odžagal zeleno vejo, na kateri so sedeli pred razkritji vseh finančnih škandalov. Vatikan je sicer oktobra lani posodobil zakonodajo o transparentnosti finančnih postopkov, a se epilogov omenjenih škandalov do danes še nismo pretirano naužili. Papeževim prizadevanjem za izkoreninjenje spolnih zlorab znotraj institucije na njegovo žalost sledi vse več medijsko izpostavljenih zastaranih primerov zlorab, ki v času civilne sekularizacije na plan curljajo kot še nikoli prej. Doumemo lahko, da Cerkev ostaja zvesta svoji doktrini, pa čeprav se ta najbolj neposredno kaže pri - zaradi desetletja starega splava - cepilni agendi. Vprašljivi politični korektnosti navkljub se dejanje poslanca Levice, Primoža Sitra, ko je v slovenski parlament vkorakal z majico z logotipom rock skupine Bad religion, ne zdi daleč od razumnega.