Prejšnji teden je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič obiskala Ruando in Ugando z namenom dodatne krepitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in afriškimi državami, ki se je začela pred nekaj meseci. Seveda ne kar tako, temveč zato, ker bodo te imele ključno vlogo pri odločitvi, ali bo nestalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov med letoma 2024 in 2025 postala Slovenija ali Belorusija. Da gre za koreografirano snubljenje, je jasno. Poanta ni v »cirkusu«, ki so ga po mnenju Klakočar Zupančič mediji ustvarili iz njenega obiska. Pomenljiva je pozicija, ki jo Slovenija ob tem zavzema.

Predsednica državnega zbora ni edina, ki se je podala na diplomatski izlet v Afriko. Posebni odposlanec Franci But po Afriki leti že dlje časa, Samuel Žbogar, državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, je obiskal Bocvano in Namibijo, nazadnje pa je še zunanja ministrica Tanja Fajon na zasedanju Organizacije afriških, karibskih in pacifiških držav imela govor o kandidaturi Slovenije za članstvo v Varnostnem svetu in s predstavniki več afriških držav izvedla dvostranska srečanja. Ministrica je dejala, da je Afrika »celina, ki je zelo pomembna. Ponuja številne priložnosti.« Beseda »nam«, ki označuje Slovenijo in širši zahodni svet, je ostala zamolčana. Tako imenovane »številne priložnosti« med drugim vključujejo dobavo poceni nafte in zemeljskega plina, posebej po prekinitvi dobave iz Rusije zaradi evropskih sankcij in vojne v Ukrajini. Tak primer je Alžirija, kjer se je politični in gospodarski vrh zaradi plinskega posla mudil že lani, pri njej pa Slovenija vzpostavlja veleposlaništvo.

Medtem je Klakočar Zupančič v svojem standardnem slogu izjavila, da so »tudi ljudje v Afriki ljudje in tudi ljudje v Afriki si želijo biti slišani, upoštevani, predvsem pa si želijo povezovanja z ostalim svetom, gospodarske izmenjave, sodelovanja pri boju proti podnebnim spremembam in solidarnosti.« Raven diskurza, na kateri se govorki zdi, da je treba poudarjati človeškost Afričanov, izhaja iz evropskega rasizma, s katerim se upravičuje imperializem in kolonializem. Dobili smo še eno belsko Evropejko, ki se čuti poklicano govoriti namesto drugih, kakopak skozi lastno gledišče.

Afrika od sveta ni odrezana, ampak je zaradi evropskega in širšega zahodnega podrejanja nenehno v položaju, v katerem ji kolonizatorske države zaradi lastnega profita onemogočajo razvoj. Tako lahko razumemo tudi slovensko lobiranje za glasove afriških držav, saj Slovenija v skladu z doslej neobstoječo zunanjo politiko v Afriki ne bo zastopala interesov držav, katerih glasove tako močno želi in se trudi dobiti. To potrjuje tudi izjava Tanje Fajon: »In nobena od afriških držav ni politično nepomembna. Sploh ne v luči lobiranja za glasove za nestalni sedež v Varnostnem svetu OZN.« Afriške države so postale politično pomembne v trenutku, ko lahko od tega profitiramo. Pred tem jih niti ošvrknili nismo. Kar naenkrat na Brdu pri Kranju organiziramo Dan Afrike.

Pri tem ne gre za evrocentričen pomislek, da bi Slovenija morala pridobiti glasove na svoji celini, kjer imajo države z etnocentričnega gledišča večji ugled, na primer skandinavskih držav, temveč za to, da je pri lobiranju v Afriki neiskrena in nedosledna. Z obiski baje krepi diplomatske odnose, a Slovenija ima v Afriki manj diplomatskih predstavništev in konzulatov kot na kateri koli drugi celini, le sedem. Stalne stike ima v Alžiriji, Libiji, Maroku, Tuniziji, Egiptu, Etiopiji in Južni Afriki. Poleg Alžirije odpira veleposlaništvo le še v Etiopiji.

Na dvolično držo slovenske diplomacije kaže tudi obisk Urške Klakočar Zupančič v Ugandi, saj je tamkajšnja vlada pred kratkim sprejela zakon, ki kriminalizira identifikacijo osebe kot članice LGBT skupnosti. Že dalj časa je v veljavi tudi zakon, ki na smrtno kazen obsoja osebe, ki imajo homoseksualne spolne odnose. Slovenija je podpisnica listine Evropske unije o nasprotovanju tej zakonodaji, a Klakočar Zupančič je hkrati prepričana v moč dialoga. Po njenem mnenju »ima Uganda drugačno kulturo in zgodovino, na spremembo njihovih stališč pa lahko vplivamo z dobrim zgledom.« Pri kratenju osnovnih človekovih pravic ni prostora za spoštljiv dialog. Prav v tem razkoraku se razkrije nedoslednost liberalizma pri zagotavljanju osebnih svoboščin; zagovarjanje svobode in pravic na eni strani, a hkratno performativno nasprotovanje kratenju človekovih pravic, ki se konča v trenutku, ko v sliko pride ekonomski ali politični profit. Za liberalizem nadomestljivo človeško življenje se z njima pač ne more kosati. Tako Evropska unija obsoja ugandsko zakonodajo z listinami, a le zato, da sama ne bi bila videti slabo. Enako naj Slovenija po mnenju zagovornika načela enakosti Mihe Lobnika ne bi smela sprejeti ugandske podpore pri kandidaturi v Varnostni svet – ne zato, ker bi to za Ugando nosilo kakršnekoli posledice, temveč zato, da bi se prikazala kot liberalna in tako zares zahodna država.

Nedosledno se Slovenija ob iskanju zavezništva v afriških državah zanaša na svojo zgodovinsko neomadeževanost in visok ugled zaradi jugoslovanske neuvrščenosti. Predsednica države Nataša Pirc Musar meni, da »za razliko od nekaterih evropskih držav Slovenija nima kolonialne preteklosti. Predvsem pa nam afriške države – na katerih se najbolj intenzivno dela – nimajo kaj zameriti.« A dejstvo je, da se je položaj Slovenije v mednarodni politiki od časa jugoslovanske neuvrščenosti korenito spremenil. Medtem ko pri afriških državah igra na karto neuvrščenosti, se drugod trmasto otepa vsakršne sledi svoje zgodovine. Da je naša preteklost za Afriko nesporna, je ena stvar. Nekdanja neuvrščenost bi lahko bila celo prednost, vendar smo jo seveda davno zavrgli. V interesih katerih imperalistov deluje Slovenija na srečanjih s predstavniki afriških držav in v interesu koga je že slovenska protikandidatura Belorusiji sama po sebi, pa je nekaj popolnoma drugega.

Vir slike: UWEC