Pred dvema tednoma je portal N1 objavil članek, v katerem je razkril pričevanja o nasilju na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Članek obravnava izpovedi več anonimnih hospitaliziranih oseb, zaposlenih, nekdanjih zaposlenih, svojcev pacientov in drugih. Anonimni posamezniki trdijo, da so bili žrtve oziroma priče nasilnih izbruhov zaposlenih na kliniki, ki so jih pacienti z duševnimi motnjami v akutnem stanju preveč vrgli iz tira. 

Svet zavoda psihiatrične klinike je čez en teden na seji razpravljal o »domnevnem nasilju in neprimernem odnosu zaposlenih do bolnikov«, v izjavi za javnost pa so poudarili, da razrešitve vodstva psihiatrične klinike ne predlagajo, saj »klinika ves čas pozitivno posluje«. Kako točno »dobro poslovanje« vodstva psihiatrične klinike dokazuje, da njeni zaposleni do pacientov niso nasilni, ostaja zavito v skrivnost. 

Oster napad na vodstvo klinike je zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan izvedel šele po zloglasni izjavi direktorja klinike Bojana Zalarja, ki je izjavil, citiramo: »Pred 20 leti je bilo prijavljenih deset spolnih zlorab, devet jih je bilo resničnih. Danes od desetih ne vem, če je ena res. Ker je to del nečesa, del sistema.«

Prav ta izjava je bila za slovensko politiko kapljica čez rob, zdravstveni minister pa jo je navedel kot razlog za poziv Zalarju k odstopu. Zaskrbljujoče je, da je minister direktorja pozval k odstopu šele, ko si je privoščil izjavo, ki bi jo v najboljšem primeru lahko označili za tradicionalistični retorični spodrsljaj. Mar sama pričanja o nasilju in njihovo kategorično zavračanje niso dovolj? 

Vlada je pred skoraj mesecem dni sicer sprejela predlog novele zakona o duševnem zdravju, ki »zagotavlja varnost človekovih pravic« in popravlja neustavnosti, ki jih je sodišče ugotovilo že davnega leta 2015 in 2019. Zakon določa, da mora biti v primeru zavrnitve zdravljenja oseba z duševno motnjo hospitalizirana le, če temu pritrdi sodišče. Poleg tega bodo uvedene tudi tri vrste varovanih objektov, s čimer želi vlada skrajšati čakalne vrste na sprejemnih oddelkih ter ustrezne varnostne in terapevtske ukrepe za sprejete paciente. Kdaj bodo ti varovani oddelki aktivni in kakšne terapije se bodo na njih izvajale, še ni jasno. Na sprejemnih oddelkih psihiatrične klinike v Ljubljani se je doslej izvajala delovna terapija, katere cilj je navajanje na vsakodnevne življenjske aktivnosti z aktivnostmi, kot so fitnes ter likovna in glasbena dejavnost. 

Na psihiatrični kliniki so zaprti ljudje s hujšimi oblikami duševnih motenj, posamezniki po poskusih samomora in osebe, ki so zaradi psihičnih motenj nevarne sebi oziroma okolju. Znaten del teh pacientov ima osebnostne motnje, ki jih ni možno zdraviti z zdravili, temveč zgolj s primerno obliko psihoterapije. Delovna terapija v celoti ne krije specifik osebnostnih motenj, prav tako ne medikamentozna terapija, zato se na tem mestu odpira vprašanje, ali so vsi pacienti v okviru javnega zdravstva sploh deležni primernih oblik pomoči.

Na ministrstvu za zdravje so aprila začeli govoriti tudi o predlogu zakona o psihoterapiji. Z zakonom bi uredili, kdo lahko izvaja psihoterapijo, torej področje, ki je v Sloveniji trenutno neregulirano. Področje psihoterapije v Sloveniji potrebuje veliko temeljitejše zakonske rešitve. Tudi če bo obljubljeni zakon vzpostavil regulativo psihoterapije in zvezal roke šarlatanom, to ne spremeni dejstva, da psihoterapija ostaja močno nedostopna tistim, ki zanjo niso zmožni odšteti vsaj petdeset evrov tedensko. Na Centru za mentalno zdravje sicer obstajajo programi izvajanja psihoterapije, posebej za bolnike s hudimi primeri nevrotičnih in psihotičih motenj. Toda anonimna pacientka nam je povedala, da ji je psihiater ob hospitalizaciji na ljubljanski psihiatrični kliniki po diagnozi hujše psihične motnje dejal, da bi ji primerno lahko pomagal zgolj eden izmed programov na Centru za mentalno zdravje. Vključitev v čakalno vrsto tamkajšnjega zdravljenja pa ji je odsvetoval, saj naj se program trenutno sploh ne bi izvajal zaradi kadrovskih primanjkljajev.

Ministrstvo za zdravje večjega vključevanja psihoterapije in krepitve kadrov na področju psihoterapije zaenkrat ne obljublja, dosedanje ravnanje pa na to niti ne kaže. S tem ministrstvo ignorira dejstvo, da nekateri duševni bolniki poleg medikamentozne terapije potrebujejo tudi psihoterapevtsko obravnavo. Krila Svobode varujejo osebe z duševnimi motnjami reakcionarno, torej ko kritika psihiatrične obravnave očrni podobo državnih vodstvenih struktur.

Nereševanje kadrovske krize v sferi psihiatrije kaže na sistemsko zanemarjanje pacientov z duševnimi motnjami. Politično zapostavljanje teh bolnikov posredno lahko prispeva k zlorabam pacientov v psihiatričnih ustanovah. Najlažje je okriviti posameznike, najsi bo to direktor, ki ga krivi minister, ali pacienti sami, na katere je z izjavo krivdo preložil direktor sam. Pričevanja zlorabljenih pacientov na ljubljanski psihiatrični kliniki sicer po eni strani lahko odražajo totalno naravo delovanja tovrstnih ustanov, a po drugi strani jih lahko razumemo kot simptom dolgotrajnega zanemarjanja duševno obolelih državljanov na ravni državnega sistema. Lahko je obsojati vodstvo klinike, ko pričevanja o zlorabah pridejo na dan, veliko težje pa je prevzeti politično odgovornosti za dogodke, h katerim prispevajo državne politike same.

Foto: instagram @antiafirmacije