V preteklem tednu se je v Združenih državah Amerike zgodil dogodek, ki je zaradi svoje odmevnosti pristal v svetovnih medijskih trobilih. Zgodila se je eksplozija dveh bomb na bostonskem maratonu; rezultat: trije mrtvi, več ranjenih in spektakel. Ob vseh dogajanjih, ki so se zgodila preko velike luže, je najširšo pokritost dobila prav omenjena tragedija. Razlog za to leži predvsem v dejstvu, da je bil nesrečni dogodek označen kot teroristično dejanje. Za boljši uvid povejmo, da je terorizem vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom oziroma civilnim ustanovam v politične ali gospodarske namene.

Ko so v zadnjih letih postale tarče obsežnejših terorističnih napadov tudi Združene države Amerike, je terorizem zasedel osrednje mesto v medijih. Tam se je znašel po izbiri publikuma, ki so ga teroristični napadi pred svojim pragom pretresli in prestrašili. Realnost je prestopila hollywoodski prag in omogočila prebivalcem tako imenovanega zahodnega sveta vpogled onkraj zidov, ki so nastali širom severnega dela zahodne hemisfere kot plod lastne iniciative. Priložnost za preskok v miselnosti in podrobnejši razmislek, ki nam ga zgodovina ponudi redko, sta 11. septembra 2001 splavala po vodi. Ob vseh možnih tragedijah, ki nastanejo kot posledica vojne, izrednih razmer in podobno, je namreč vsekakor pozitivno to, da se v tovrstnih priložnostih odpre platforma za uvod v razmislek in posledično nekoliko boljši jutri. Po napadih na Svetovni trgovinski center v New Yorku so Američani dobili to priložnost, vendar je bodisi zaradi strahu bodisi kakega drugega vzgiba niso izkoristili. Nasprotno, reagirali so kot lačen bik, ki ob mahanju rdeče zastave zapre oči in se brez velikih pomislekov srdito zapodi vanjo. Američani so reagirali reakcionarno, brez večjega pomisleka o tem, zakaj se je napad na dvojčka v New Yorku zgodil. Predsednik Bush je takrat v srednjeveškem stilu dejanje označil kot zlodêjstvo. Namesto obrnitve novega lista so Američani napadli Afganistan in kasneje Irak. V vsakodnevnem izvajanju terorja je bilo v zadnjih dvanajstih letih posledično ubitih okoli 200 tisoč ljudi.

Slabih dvanajst let kasneje se je zgodil bostonski maraton. Praznovanje življenja se je ob zvokih bombnih eksplozij sprevrglo v kaos. Celoten severni del zahodne hemisfere je sunkovito skočil na noge, se prijel za uhlje in z zaprtimi očmi nejevoljno rekel: O, ne! Zgodil se je napad na Združene države Amerike. Napad na svobodo. Napad na ameriške sanje, Jamesa Deana, Pamelo Anderson, novinarske hiše in podobno.

Kot je že običajno, so se prvi na napad odzvali mediji. Odziv je bil kajpak reakcionaren. Ena izmed prvih hiš, ki je dogodek pokrila, je bila nacionalna medijska hiša NBC. Voditelj v zrelih srednjih letih je gledalce po vsej državi opozoril, da živimo v obdobju po enajstem septembru, ko se stvari tretirajo nekoliko drugače. Pred vključitvijo prvega poročevalca v eter je zaključil, da se je na ameriških tleh ob dnevu patriotov in v času basebalske tekme zgodil teroristični napad. Po tej objavi oziroma že tekom nje je sledil medijski stampedo z vseh koncev in krajev dežele svobodnih in pogumnih. Oznanjali so ponoven pojav terorističnih ekstremistov v Združenih državah in podobno kot vremenarji, z rdečo barvo, označili nivo nevarnosti.

V luči medijskega poročanja so prebivalci stvari vzeli resno v svoje roke. Pripravili so živež, spalne prostore, televizijske sprejemnike in orožje ter se zabarikadirali za svoje zidove. Preplašeni so pričakovali besede odrešitve, ki jim jih je podal televizijski voditelj štiri dni kasneje v veselem oznanilu: eden je mrtev. Drugi izmed osumljenih je bil zelo poškodovan, nezmožen govoriti, prijet dan kasneje. Ljudstvo se je oddahnilo in s hvalospevi ameriškega življenja prišlo iz svojih bunkerjev.

Avtor Michael Moore, ki v svojem delu pogosto deluje reakcionistično, je vendarle v dokumentarcu z naslovom Bowling for Columbine naredil zanimivo študijo o poročanju ameriških medijev. Izpostavil je predvsem senzacionalizem kot besedo, s katero si uredniška politika pridobiva stopnjo gledanosti. Isti faktor je bil v igri ob poročanju o dveh eksplozijah na maratonu v Bostonu. Tovrstno poročanje prinese strah med ljudi, ki naredi oči prevelike, da bi lahko trezno gledale na svet okoli sebe. Stvari potem hitro uidejo iz vajeti, zgodi se pogosto krivična reakcija, ki potencira nestrpnost v družbi.

Dogodki na svetu so pogosteje, kot se nam zdi, prepleteni drug z drugim. Dogodek A se zgodi zaradi dogodka B in nasprotno. V tem kontekstu je bil bombni napad v Bostonu idealna priložnost, da so se ameriški mediji izognili obširnejšemu poročanju o glasovanju o orožarski reformi v ameriškem senatu. Senat je namreč v sredo glasoval o predlogu republikanca Pata Toomeya  iz Pensilvanije in demokrata Joa Manchina  iz Zahodne Virginije o obveznem preverjanju morebitne kriminalne preteklosti kupcev orožja na orožarskih sejmih in na internetu. Predlog je dobil 54 glasov, vendar bi jih moral za potrditev zbrati vsaj 60. Kar 42 od 45 senatorjev, ki so sabotirali reformo zakonodaje o orožju, ki bi omogočila večji nadzor, je po raziskavi britanskega časopisa Guardian prejelo denar od orožarskih lobijev.

Namesto linčanja ameriških senatorjev, ki bi lahko omejili dostopnost orožja v Združenih državah ter s tem delno preprečili izvajanje nasilja na ameriških ulicah, so linčali dva mlada fanta in vehementno razglasili dejanje terorizma, še preden se je bombni dim razpršil po zvezni državi Massachusetts.

Po razpršitvi dima in po zaključku linča je bilo iz Združenih držav Amerike med drugim mogoče prebrati novico o skorajšnjem prevzemu družbe Tribune. Družbo, ki ima v lasti Los Angeles Times, Chichago Tribune, Baltimore Sun ter 23 lokalnih in regionalnih televizijskih postaj, bosta prevzela ameriška milijarderja, brata Charlie in David Koch. Brata Koch, ki z denarjem zalagata najbolj konzervativne politike v Združenih državah ter pripadnike gibanja čajanke, bosta s tem odprla novo platformo za oblikovanje mnenj ameriške javnosti.

V deželi svobodnih in pogumnih je svoboda naprodaj, pogum pa omogočen s pomočjo pušk in revolverjev.