Kot izhodišče za današnji RŠ Komentar smo si vzeli izjavo obrambne ministrice Ljubice Jelušič iz nagovora ženskam, zaposlenim v Slovenski vojski, ob dnevu žena:

"Iskrene čestitke ob našem prazniku, ki naj postane predvsem praznik naše samozavesti in enakih možnosti, praznik zaupanja v svoje sposobnosti in zmožnosti. Spol je naša prednost in ne ovira. Srečno, dragi moji in drage moje".

Ustavimo se za trenutek pri izrečenem, še posebej, ker prihaja iz ust predstavnice oblastnih struktur. Kakšno sporočilo je hotela ministrica prenesti? Da so ženske v favoriziranem položaju? In če so, mar to pomeni, da so same krive za slabši družbeni položaj, v katerem se nahajajo? So ženske tako nesposobne, da so kljub svoji »prednosti« še vedno manj plačane, čeprav so bolj izobražene?

Poglejmo nekaj osnovnih statističnih podatkov. Vladni urad za enake možnosti pravi, da je Slovenija prva v Evropski uniji po deležu mladih žensk, ki so končale srednjo šolo, teh je namreč 94,3 odstotka. Ženske so uspešnejše od moških pri dodiplomskem in magistrskem študiju, skupaj z gospodinjskim delom tudi delajo na dan več ur kot moški. Kako si potem razlagati naslednje podatke? Ženske imajo več težav pri iskanju službe, med mladimi s končano visoko izobrazbo je delež žensk kar 77-odstoten. Ženske so prav tako manj plačane od moških, razlika je nekje med pet in osem odstotnih točk, so pa tudi v večji nevarnosti, da bodo pri starosti nad 65 let izkusile revščino.

V Sloveniji je delež žensk v parlamentu nizek, le okoli 13 odstotkov, kar jo uvršča v predzadnjo skupino držav članic EU. Podobno velja za gospodarstvo. Višje kot je mesto, manjša je možnost, da si bo v fotelju rit grela ženska. Zakaj se potem ženskam ob dnevu žena čestita? Čestitam, da si ženska ali morda čestitam, da si na slabšem kot moški? Ker čestitke za uspešen boj za enakopravnost ali sploh boj verjetno ne pridejo v poštev. Da bi bil boj za stvar, ki se tiče tako ogromne populacije, kolikor toliko koherenten in učinkovit, bi potrebovali zadostno stopnjo zavedanja pripadnosti in skupnega cilja. Kar je v hiperindividualizirani družbi, kakršna naša postaja, na žalost vse manj verjetno. Glede kritik, da je feministični boj preživet, češ da je že vse izborjeno, pa se je treba vprašati, ali se ti dosežki odražajo tudi v vsakdanjem življenju? Statistika kaže, da ne.

Pa so ženske same tu res popolne žrtve družbe, obvladovane s strani moških? Se mar ženske same ne odločajo – v veliki meri prostovoljno - biti suženj lepotnih standardov, ki jih postavljajo prav korporacije, ki jih vodijo moški? Mar ne tvorijo precej večjega deleža kupcev in listalcev tako imenovanih revij za ženske prav one same? Je čudno ali družbeno nesprejemljivo v skupini mladih deklet prebirati in sprejemati revije, ki ukalupljajo um in povzročajo stereotipno oblačenje in obnašanje? Kdo kupuje ta sranja, kdo podpira te vzorce obnašanja?

"Emancipacije, veste, ni mogoče uzakoniti ali predpisati. Uresničimo jo lahko le same". (spet Ljubica Jelušič)

Najbolj bizarne izjave pa so tiste tipa: »Ženske prinašamo v politiko - ali gospodarstvo - novo kakovost, nov način delovanja. Ženske smo bolj občutljive in razmišljamo s trezno glavo«. Ob teh besedah avtorja vedno zažgečka spomin na supertaktno Madeleine Abright, biser občutljivosti Margaret Thatcher, pojem mirnosti Hillary Clinton, razumevajoči dami Hildo Tovšak in Evo Irgl ali do svojega naroda materinsko Miro Marković. Kaj novega prinašajo te ženske v svet politike in gospodarstva, še ni dognano. Očitno dovolj, da obstajajo floskule tipa »spol je naša prednost«.

Te seveda v ničemer ne pripomorejo k izboljšanju stanja. Obrambna ministrica kot obramboslovka seveda ni strokovnjakinja za sociološka vprašanja, povezana s spolom, vseeno pa bi bilo smiselno takšne izjave bolj premisliti, kajti ponavljanje enih in istih fraz nima drugega učinka kot uspavanje. Kot eno od zanimivosti, povezano z dnevom žena, pa dodajmo še emancipatorno akcijo Rimskokatoliške Cerkve. Šestega marca je namreč potekal svetovni molitveni dan žensk kot eden od spremljevalnih dogodkov dneva žena. Če citiramo Slovensko škofovsko konferenco: »Svetovni molitveni dan spodbuja in združuje ženske različnih ras, kultur in tradicij v skupni solidarnosti, medsebojnem razumevanju in delovanju skozi vse leto«. Tako je, živela skupna solidarnost v statusu quo!