Spomin revolucije

Mineva 50 let od slavnega maja '68. Hkrati mineva 100 let od konca prve svetovne vojne. Z drugimi besedami, maj '68 je od nas oddaljen toliko, kot je bila prva svetovna vojna od njegovih udeležencev. Čeprav je vizualni imaginarij teh dogodkov še vedno ohranjen, pa se aktualnost tistega časa vztrajno odmika.

Gotovo ni zbledela dramatičnost leta 1968. Na videz nepomemben spor glede mešanja spolov v prenatrpanih študentskih domovih v Nanterru je prerasel v zasedbo Sorbone. Ti protesti francoski vladi ne bi povzročali pretiranih težav, če se ne bi začele spontane stavke, najprej na francoski nacionalni televiziji, nato pa v tovarni letal v Toulousu, elektro in naftni industriji in, kar je bilo najbolj usodno, v ogromnih tovarnah Renaulta na obrobju Pariza. Protesti so odmevali tudi drugod po Evropi, predvsem v Italiji, kjer so se študentskim protestom prav tako pridružile stavke delavcev.

V Franciji se je epizoda končala antiklimaktično. Predsednik de Gaulle in premier Pompidou sta počakala, da so se študentski protesti izpeli, popustila sta sindikatom, nato pa sklicala parlamentarne volitve, na katerih so gaullisti dosegli ogromno zmago. A liberalni intelektualec Raymond Aron se je vendarle motil, ko je kmalu po tem rekel, da se maja '68 ni nič zgodilo. Psihološki vpliv majskih dogodkov je daleč presegel njihov resnični pomen. To je bila prva revolucija, ki jo je prenašala televizija. To je bila tudi ena prvih lekcij. Prevratu pomaga, če protestniki, še posebej njihovi voditelji, dobro izpadejo na televiziji.

Druga lekcija, ki jo radi poudarjajo predvsem tisti, ki so leto '68 ohranili v lepem spominu, je pomen zavezništva med delavci in študenti. Kako trdno in iskreno je bilo to zavezništvo, je precejšne vprašanje. Res je, da so se delavci pritoževali ne zgolj nad nizkimi plačami, ampak tudi nad delovnimi razmerami, predvsem odnosom nadrejenih in da niso bili pri svojem delu v ničemer udeleženi pri odločitvah. Prav zaradi tega so prav tako hierarhično organizirani sindikati in Francoska komunistična partija spregledali kopičenje nezadovoljstva v tovarnah.

Po drugi strani se niso vzpostavile trajne vezi med študenti in intelektualci na eni strani in delavstvom na drugi. Ko je Jean-Paul Sartre prišel nagovorit Renaultove delavce, so ga prosili, naj bo kratek. Znak potencialnega razkola je pokazal dogodek, ki se je zgodil en mesec prej v Veliki Britaniji. Enoch Powell, konzervativni politik, ki se je po neuspešnem vzponu na vrh svoje stranke zatekel v skrajni nacionalizem, je v rasističnem govoru napadel priseljevanje iz nekdanjih britanskih kolonij. Ko ga je premier Ted Heath zaradi tega vrgel iz vlade, je tisoč pristaniških delavcev organiziralo pohod na Westminstrsko palačo v podporo Powellu.

Prej kot zbliževanje pomeni leto '68 moment, ko se je levica začela oddaljevati od delavstva. Starejša generacija, ki se je spominjala ostre politične in ekonomske situacije pred drugo svetovno vojno, je sumničavo, če ne že posmehljivo gledala na študente. George Marchais, šef francoskih komunistov, jih je označil za očkove sinčke. V tem je bilo kar nekaj resnice. Nemalokrat so bili tisti, ki so jih gledali iz malomeščanskih stanovanj, njihovi starši, mlajši bratje in sestre. Ko je bil ubit delavec v tovarni Peugeot, na njegovem pogrebu ni bilo nobenih študentov. Prav tako ni bilo delavcev na pogrebu študenta, ki je utonil med begom pred policijo.

Še pomembnejše je poudarjanje individualnih pravic in izkušenj, kar je bilo v nasprotju s kolektivnim duhom stare levice. Prav tako ta levica ni bila nikoli kulturno disidentska in seksualno pustolovska. Za njih zasebno ni nikoli moglo postati politično, kar je bila ena izmed krilatic tistega časa.

Ni naključje, da so se ideje in ideali kmalu gladko vključili v kapitalistične okvire. Svobodna izbira je postala temeljna zahteva kapitalizma. Dobro desetletje je Milton Friedman svojo dokumentarno serijo, s katero je na ameriški javni televiziji propagiral neoliberalizem, poimenoval »Free to choose«. Svobodno delo je postala zahteva tistih, ki so poskušali razbiti sindikalno organiziranost delavstva. Antikapitalizem se je izkazal za najbolj površinsko od vseh značilnosti leta ‘68. Tiste izmed študentov, ki so ostali politično aktivni v prihodnjih desetletjih, so najbolj pritegnile nove ali reformirane leve stranke. Najbolj znan med njimi je leta '68 verjetno najbolj slaven študentski voditelj, Daniel Cohn-Bendit, takrat znan kot Dany le Rouge, danes pa poslanec zelenih v Evropskem parlamentu in velik podpornik Emmanuela Macrona.

Kljub temu dosežka leta '68 ne gre zanemarjati. V tistem času so še skoraj vse evropske države poznale smrtno kazen in prepovedovale splav. V Zahodni Nemčiji so bila ministrstva in vlada polna nekdanjih članov nacistične stranke, pouk zgodovine pa se je največkrat končal z Versajsko pogodbo.

Ti dosežki leta '68 pa nas pripeljejo tudi do tega, zakaj je danes tako manj aktualno. Na kulturnem in družbenem področju je levica uspela doseči številne takrat deklarirane cilje. Še posebej v zadnjem desetletju se je nova levica, ki je zrasla v šestdesetih in dosegla vrhunec v devetdesetih, povsem izpela. Medtem se je težišče političnih problemov preselilo na tiste, ki zadevajo skupnost, ne pa posameznika.