V Bosni in Hercegovini so v nedeljo potekale lokalne volitve. Tamkajšnji volivci so se že devetič v slabih 17 letih postdeytonskega obdobja te države podali na volišča in tokrat izbirali nove/stare župane in mestne svetnike. Z vidika upoštevanja demokratičnih standardov je tovrstno redno izražanje državljanske volje v dveletnih izmenjavah parlamentarnih in lokalnih volitev nekaj običajnega, ob upoštevanju dejanskega funkcioniranja ali, bolje rečeno, nefunkcioniranja oblasti na vseh nivojih v Bosni in Hercegovini pa nekaj precej grotesknega. Mobilizacija volivcev s strani političnih elit je postala svojevrstna rutina, poleg tega pa stranke glasov podpore nikoli ne konkretizirajo s funkcionalno vlado, ki bi povezala predstavnike vseh treh konstitutivnih narodov. Politika etnične pripadnosti tako na žalost pomeni zgolj nadaljevanje oboroženega konflikta z drugimi sredstvi.

Eden bolj dramatičnih primerov je gotovo Mostar. Mesto je tudi po koncu krvavega medetničnega obračunavanja ostalo globoko razdeljeno, tako psihično in na ravni medčloveških odnosov kot tudi fizično, s pripadniki hrvaške in bošnjaške nacionalnosti na različnih bregovih reke Neretve. Po zadnjih lokalnih volitvah leta 2008 mesto še več kot leto dni ni imelo župana, saj se o njem hrvaške in bošnjaške stranke v mestnem svetu niso mogle poenotiti. A kdor je takrat mislil, da je bilo doseženo dno mednacionalne nesloge, se je pošteno zmotil. To nedeljo, za razliko od ostalih občin v Bosni in Hercegovini, v Mostarju lokalnih volitev namreč sploh ni bilo.

Razlog je vnovična nezmožnost sporazuma med etničnimi skupinami glede novih volilnih določil, ki jih je od mestnega sveta zahtevalo Ustavno sodišče. Slednje je dosedanji pravilnik o volitvah predstavnikov v mestni svet razglasilo za protiustavnega, saj glasov volivcev iz različnih etničnih skupin ne vrednoti enakovredno. Po dosedanjih določilih namreč dve občinski okrožji, eno s 6000 prebivalci, kjer so v večini Bošnjaki, in drugo s 24 tisoč prebivalci, med katerimi je večina Hrvatov, prispevata enako število svetnikov v mestni svet.

Seveda nam je lahko jasno, da tovrstna bizarna določila niso zgolj nekakšen lapsus, pač pa služijo umetnemu vzdrževanju etničnega ravnotežja v mestu, ki je nekoč slovelo kot primer multikulturnosti in medreligijskega sožitja. Bošnjaki tako nasprotujejo spremembi pravil po principu en človek en glas, saj bi to tehtnico etnične dominacije v mestu krepko nagnilo v prid številčnejše populacije Hrvatov. To je po mnenju muslimanke populacije sporno, saj je demografsko sliko najbolj usodno zaznamoval prav krvavi konflikt med obema skupnostma v letih 1993 in 1994 in kasnejše množično ter načrtno priseljevanje Hrvatov v Mostar, ki so ga vseskozi dojemali kot nekakšno prestolnico svoje zamišljene avtonomne entitete znotraj Bosne in Hercegovine. Popis prebivalstva iz leta 1991 tovrsten trend jasno razkriva, saj se je v mestu takrat skoraj 44 tisoč prebivalcev opredelilo za Bošnjake, torej pripadnike muslimanske skupnosti, medtem ko je bilo Hrvatov dobrih 43 tisoč. Omenimo zgolj še, da je pred tragičnimi dogodki, ki so sledili in ki so tako korenito spremenili etnično sestavo mesta, v Mostarju živelo tudi dobrih 23 tisoč Srbov, od katerih jih danes tam živi zgolj še okoli 3000.

Spor med Bošnjaki in Hrvati glede etnične prevlade v Mostarju je nazoren primer vsiljevanja etnične agende s strani političnih elit v državi. Prevladujoč sentiment med Hrvati je namreč večino časa prav nezadovoljstvo z deytonskim sporazumom, po katerem so pristali v Federaciji skupaj z Bošnjaki in niso dobili svoje lastne entitete po vzoru Republike srbske. Politika vseh treh konstitutivnih narodov se še naprej v glavnem osredotoča na nadaljnje drobljenje države na etnične mikrokozmose in ne na ustvarjanje skupne identitete in skupnih državnih institucij, ki bi državo končno premaknile z nekakšne mrtve točke.

Ob političnih procesih nadaljnje etnizacije države so evropske perspektive seveda vse bolj oddaljene. Stranke v državi se na primer že leto dni ne morejo dogovoriti o ustavnih spremembah, ki bi omogočile državljanom, ki se ne opredeljujejo kot pripadniki enega od treh konstitutivnih narodov, da kandidirajo za člana predsedništva. Spremembe so nujne po odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice, da je sedanja zakonodaja na tem področju diskriminatorna, a je sprememba etničnega principa politične participacije za politične elite očitno pretrd oreh. Trenutno aktualen je zgolj precej kontroverzen sporazum, ki sta ga podpisala predsednika dveh trenutno največjih strank Bošnjakov in Hrvatov, Socijaldemokratske partije in HDZ-ja BiH in ki omenjeni problem naslavlja zgolj postransko. Po mnenju večine bodo njegove glavne implikacije v nadaljnji etnizaciji Federacije, saj naj bi Hrvati dobili svojo volilno enoto, v kateri bi lahko zadovoljili svoje apetite po etnični dominaciji. Da na kaj takega pristane voditelj bošnjaške stranke, ki naj bi delovala na platformi multietničnosti in civilnega državljanstva, jasno kaže na nenačelnost in oblastne kalkulacije političnih elit.

Vsake nove volitve v Bosni in Hercegovini tako še vedno delujejo po istih vzorcih, kjer etnična pripadnost predstavlja glavni mobilizacijski potencial za volivce. Enaka zgodba se ponavlja že vse od prvih večstrankarskih volitev leta 1990 in tudi danes popolnoma dominirajo politične sile, ki načrtno teptajo vsakršne poskuse vzpostavljanja državljanskih identitet na račun primordialnih principov etnične pripadnosti. In dokler prevladuje politična retorika, ki v Bosni vidi zgolj tri ločene etnične skupnosti, po možnosti z vsako v svoji entiteti, potem volitev v takem okolju res ne moremo označiti za praznik demokracije. Zato tudi komentiranje tokratnih rezultatov ne bi imelo pretiranega smisla.