The Russians!!!*

The Russians!!!*

Aktualno-politična novica
9. 4. 2019 - 16.00

To je bil Tim Ryan, član ameriškega kongresa, ki je včeraj napovedal svojo predsedniško kandidaturo. Očitno je, da tako imenovana “ruska afera”, ki je zaznamovala ameriško politično dogajanje po volitvah leta 2016, še ni izgubila občinstva. A brezupnost Ryanove kampanje je bolj pokazatelj zavoženosti obsesije z rusko afero kot karkoli drugega.

Tim Ryan je, kolikor ga kdo zunaj domačega Ohia sploh pozna, med demokratskimi privrženci eden najbolj nepriljubljenih politikov. Govorjenje o Rusiji je zgolj priložnost, da se prebije v  politični in medijski krajini, ki je nasičena z okoli dvajsetimi demokratskimi predsedniškimi kandidati. Nobeden izmed resnih kandidatov na dogodkih z volivci ne govori o Rusiji. Tudi pri kongresnih volitvah so o tem včasih govorili le kandidati v bogatejših in zanesljivo demokratskih volilnih okrožjih.

Kako je konservativno gibanje po porazu v strankarskih volitvah sestavilo novo ameriško admnistracijo
 / 17. 1. 2017

Je pa še vedno Rusija na jeziku praktično vsakega voditelja oddaj na kabelskih programih s 24-urnim informativnim programom, ki so usmerjeni k nekonservativnemu občinstvu. Prav tako je z Rusijo obsedena liberalna podcasterska scena, ki je na levici dobila podobno vlogo kot pogovorni radio na desnici. Med politiki bi o njej radi govorili predvsem sredinsko usmerjeni demokrati na čelu kongresa, ki zasedajo vodilne položaje na odborih, naj bi izvajali nadzor nad administracijo. Kar jih druži, je to, da je bila za njih afera Russiagate dobra za biznis. Bolj kot rusko vmešavanje je dogajanje pri preiskavi domnevnega ruskega vmešavanja v ameriške predsedniške volitve in Trumpovega sodelovanja z Rusijo v tem vmešavanju pokazalo  šibkost ameriških korporativnih medijev in političnih institucij, predvsem kongresa.

Les Moonvnes, direktor televizijske mreže CBS, je razkril javno tajnost, ko je na konferenci za investicijske bančnike leta 2016 povedal, da je Trump morda slab za Ameriko, toda prekleto dober za CBS. Trump je v politične novice pripeljal resničnostno televizijo.  Kot so televizijske hiše kmalu ugotovile, ima resničnostna televizija veliko večjo gledanost kot informativni program.

Za medije je bil prihod Trumpa na politično sceno plima, ki je dvignila vse čolne. New York Times, prestižno, a do nedavnega nič kaj dobičkonosno medijsko ime, je od leta 2015 do danes povečal število svojih naročnikov z milijona na skoraj poltretji milijon - največ v zadnjih 13 letih. Največ, več kot 300 tisoč, so jih pridobili v prvem četrtletju leta 2017, ko je Trump začel svoj mandat. Še bolj uspešen je bil Washington Post, ki so ga dolgoletni lastniki, družina Graham, po letih negativnega poslovanja leta 2013 prodali najbogatejšemu zemljanu Jeffu Bezosu. Washington Post je zgolj v letu 2017 podvojil število naročnikov.

Nihče pa ni pridobil več kot TV-programi s 24-urnim novičarskim sporedom, namenjenim liberalnemu občinstvu. Potem ko je gledanost CNN-a pred zadnjo volilno sezono padla na najnižjo raven v dvajsetih letih, se je ta v zadnjih treh letih približno podvojila. CNN je zabeležil tudi rekorden dobiček, lani približno milijardo dolarjev.  Podobno se je zgodilo z rivalsko televizijo MSNBC [Em-Se En-bE-sI]. Kar je še posebej opazno pri gledanosti, je to, da je rasla tudi po volitvah. Običajno namreč v povolilnem letu tem televizijam gledanost pade za okoli četrtino. Tokrat so se številke premaknile navzgor za približno šestdeset odstokov.

Pogovor o ameriških volitvah
 / 9. 11. 2016

Zgodba o ruskem vmešavanju v volitve, in posebno špekulacija o Trumpovem sodelovanju pri tem vmešavanju, je imela za medije številne prednosti. Za začetek je lahko zapolnila praktično neomejeno število ur televizijskega programa, ki je prinašala zanesljivo veliko gledanost. Produkcija tovrstnega programa je tudi razmeroma poceni. Pogovorne panele so rade volje zapolnjevali nekdanji člani Obamove administracije, predvsem tisti iz varnostnih služb. Ti so s televizijami podpisali pogodbe, pri tem pa obdržali dostop do zaupnega materiala ameriške vlade, ki jim gre kot upokojenim visokim uslužbencem.

Redni gost CNN-a je postal nekdanji direktor Cie Michael Hayden, ob njem pa še njegov nadrejeni v ameriškem obveščevalnem aparatu James Clapper. Zadnji Obamov šef v Cii John Brennan je pristal na televizji NBC. Podobne zaposlitve so si našli tudi številni nižji uradniki in nekdanji agentje FBI-ja. Kmalu so se jim pridružili tudi člani naslednje administracije, saj je Trump hitro menjal svoje sodelavce. Podobnost z generali v naslanjačih iz časa pred iraško vojno tu ni naključna.

Morda največja prednost rusko obarvane televizije je bila ta, da je bilo o njej mogoče poročati v obliki resničnostne televizije. Vsak dan je prišla na dan nova podrobnost, ki jo je bilo treba umestiti v sestavljanko velike zarote med Trumpom in Putinom. Razreševanje teh ugank je bil magnet za gledalce in neusahljiv vir prispevkov. Za tiskane in digitalne medije je bila to priložnost, da posegajo po besednjaku vohunskih trilerjev.  Članek v New York Magazine je na primer trdil, da je Trump ruski agent od leta 1987. Tudi opisi Roberta Muellerja, nekdanjega direktorja FBI-ja, ki je vodil nedavno zaključno preiskavo ruskega vmešavanja v volitve, so vse bolj spominjali na Georga Smileya, junaka romanov Johna le Carréja.

Nova Mehika, begunci, trgovina z ljudmi in migracije. Premierno predvajanje radijskega stripa.
 / 11. 11. 2016

Vse to je seveda recept za zelo slabo novinarstvo. V medijskem prostoru so bili skeptiki teorije velike zarote med Trumpom in Putinom potisnjeni ob stran, pogosto obtoženi simpatij do Kremlja. Med njimi so bili praktično vsi novinarji in javno dejavni strokovnjaki, ki so se spoznali na Rusijo. Zgodba se je pisala zgolj z ameriške strani, glavni vir novih informaciji so bili člani ameriških obveščevalnih služb, ki so se pridružili tako imenovanemu “Odporu”. Lekcija, ki bi jo medije morala naučiti še iraška vojna, je ta, da ne smejo požreti tega, kar jim prodajajo vohuni, in naj raje poslušajo poznavalce regije.

Ruska zgodba je zasedla tisto pozornost gledalcev in delo novinarjev, ki bi morala biti usmerjena v preiskovanje veliko bolj pomembne in očitne korupcije Trumpove administracije. Primerov je nešteto. Številni lobisti ne skrivajo dejstva, da če se le da, spijo v Trumpovih hotelih. Trump je od donatorjev za svojo ceremonijo ob presegi zbral rekordnih 100 milijonov dolajev, velik del denarja je bil izplačan podjetjem, ki jih Trump še vedno lastniško obvladuje. Noben predsednik ni bil tako lahka tarča za tiste, ki bi radi raziskovali korupcijo v vrhovih ameriške politike. Podobno kot iskrena analiza Trumpove volilne zmage bi tudi analiza Trumpovega predsednikovanja razkrila, kako šibke so postale ameriške institucije. To velja za Kongres, glavni politični stranki, organe, ki naj bi preganjali kiminal belih ovratnikov, pa tudi za medije same. A iskrena samoevalvacija bi bila za medije tako boleča, da se je raje ne poskušajo lotiti.

*Rusi!!!!

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness