Konec tedna bo minilo devet let od bankrota ameriške investicijske banke Lehman Brothers, dogodka, največkrat označenega za začetek gospodarske krize, v senci katere še vedno živimo. A za finančni sektor se je kriza v resnici začela že dobro leto prej, ko je se pokazalo, da je padanje vrednosti nepremičnin v ZDA, preko obskurnih in do tedaj javnosti bolj malo znanih izvedenih finančnih instrumentov, povzročilo velike izgube v celotnem finančnem sektorju.

Nauk zgodbe za medije bi moral biti, da je pomembno spremljati finančne novice, četudi se ne zdijo obetaven material za ratinge, klike in tvite. Žal je bila verjetnost, da ste v zadnjih tednih, med naslovnicami o Trumpu, orkanih, Severni Koreji in piranskih ribičih, ujeli novico, da se bo ukinil Libor, obrestna mera, ki podpira velik del svetovnih kreditov in na kreditih temelječe vrednostne papirje - od kreditnih kartic do opcijskih pogodb -  približno takšna, kot če bi na kanalu Discovery med Shark Weekom našli poučen dokumentarec o morskem ekosistemu.

Pomanjkanje poročanja o ukinitvi Liborja je neumestno tudi zato, ker je razlog, ki ga je kot odločitev za to potezo navedel Andrew Bailey, šef angleške agencije za nadzor finančnih trgov, resnično fantastičen. Po njegovih besedah je namreč problem, da trg, na podlagi katerega se oblikuje temeljna obrestna mera Libor, ne obstaja. Vprašanje, ki se po njegovem ob tem pojavi, je, citiramo: »Če aktivni trg ne obstaja, kako ga lahko kakršna koli mera, tudi najboljša možna, meri?«. Glede na to, da je Libor vključen v kredite in druge finančne instrumente, vredne vsaj 300 bilijonov evrov, je vprašanje vsekakor na mestu.

Najprej nekaj razlage. Kaj je Libor? Kratica pomeni Londonska medbančna obrestna mera. Libor je globalna temeljna obrestna mera in velja za merilo zaupanja na svetovnih finančnih trgih. Če je Libor visok, pomeni, da so banke negotove glede prihodnosti in zahtevajo večje donose na posojen denar. Če je Libor nizek, so skrbi odveč in posojila poceni.

V praksi sistem deluje smešno enostavno. Vsako jutro 20 največjih svetovnih bank sporoči komiteju v Londonu, koliko morajo plačati za nezavarovan denarni kredit druge banke. Komite nato izloči štiri najvišje in štiri najnižje predložene številke ter izračuna povprečje preostalih dvanajstih. Dobljeni rezultat je vrednost Liborja, objavljena vsak dan ob enajsti uri.

Libor se nato uporabi za določanje zahtevane obrestne mere vseh mogočih posojil in vrednostnih papirjev. V Sloveniji je precej bolj znan Liborjev manjši sorodnik Euribor, a princip je enak. Vrednost zahtevane obrestne mere kredita se izračuna kot vrednost Liborja, ki je fleksibilna, plus fiksni dodatek. Libor naj bi predstavljal ceno denarja, ki ga morajo plačevati banke za lastna sredstva, fiksni dodatek pa je del, s katerim naredijo profit in tekmujejo za komitente. Banka se s to premikajočo obrestno mero izogne tveganjem, ki bi dvignila ceno denarja na finančnih trgih, saj je tveganje preneseno na kreditojemalca.

Libor je postal slaven po letu 2009, ko se je izkazalo, da so banke lagale o tem, po kolikšni meri si posojajo denar. Lagale so na dva načina. Najprej s prigovarjanjem trgovcev v oddelkih za finančno trgovanje. Za te goljufije so svetovne banke plačale skupno osem milijard evrov kazni. Z drugo vrsto laganja so se banke prikazovale kot stabilnejše, kot so bile v resnici. Tovrstna manipulacija se je kaznovala precej manj entuziastično, tudi zato, ker obstaja precej dokazov, da so se zasebne banke o tem dogovarjale s centralnimi.

Kar je zanimivo pri zadnjem razkritju angleških bančnih regulatorjev, je, da njihova odločitev, da Libor do leta 2021 ukinejo in zamenjajo z novo temeljno obrestno mero, ni imela veze z omenjenimi manipulacijami. Problem namreč ni v tem, da bi banke še vedno lagale, po kakšni meri si izposojajo denar med seboj, ampak da si denarja na tak način sploh ne izposojajo. Namesto z medbančnimi posojili namreč banke svojo likvidnost zadnjih dvajset let vse bolj vzdržujejo z drugimi viri. Trg medbančnih posojil, ki naj bi s svojimi obrestnimi merami določal vsemogočni Libor, ne obstaja.

Angleški regulatorji sedaj načrtujejo drugačno obrestno mero, ki bo določena na podlagi dejanskega trgovanja, nad katerim imajo sami pregled. Končna vrednost bo tako računalniško določena. Čeprav metodologija še ni dokončno določena, kritiki izpostavljajo, da bo nov sistem prav tako dovzeten za zlorabe. A ob banalnem razlogu za ukinitev Liborja se zdi ta pomislek skoraj postranskega pomena.  

Ironično je, da je zgodba o nastanku Liborja skoraj tako absurdna, kot je zgodba o njegovem koncu. Konec šestdesetih let si ga je namreč izmislil nek grški bankir, ki je uspel skupaj z nekaj manjšimi londonskimi bankami urediti 80 milijonov dolarjev vredno posojilo iranskemu šahu, ki je želel posojilo v dolarjih, a se želel izogniti takrat še zelo strogemu nadzoru nad finančnimi transakcijami v Ameriki. S tem je prvič po letu 1929 znova odprl trg prostih mednarodnih posojil.

Za zadnji zasuk Monty Pytonovske zgodbe o svetovnih temeljnih obrestnih merah je poskrbela Evropska bančna federacija, ki upravlja z Liborjevim evropskim dvojčkom Euriborom, pri nas vključenim v skoraj vse bančne kredite. Inovacija, ki je Euribor zaščitila pred odmevnimi škandali, je bila, da njihove banke niso vprašane, kolikšno obrestno mero plačujejo same, temveč kolikšno menijo, da plača dobro stoječa banka. Relativno nizka vrednost in stabilnost Euribora v kriznih letih je bila tako predvsem posledica spremenjenih občutkov evropskih bank o tem, kdo je dobro stoječa banka. Ker je bil med krizo Euribor legalno vsaj toliko zmanipuliran kot Libor ilegalno, so se evropski regulatorji odločili, da mero zamenjajo. Žal so v začetku letošnjega poletja prišli do zaključka, da to ni mogoče. Tako sedaj snujejo preobrazbo Euribora v zaenkrat še nejasen hibridni model, ki bo v veljavo stopil čez dve leti.