Le nekaj dni po napovedi odstopa z mesta turškega premierja se je Ahmet Davutoğlu udeležil odprtja še ene džamije na Balkanu. Tokrat je bila na vrsti Ferhadija v Banja Luki, obnovljena z neskromno pomočjo Turške agencije za mednarodno sodelovanje in razvoj v višini dveh milijonov evrov. Osrednja banjaluška džamija je bila zgrajena v 16. stoletju, med vojno pa je bila skupaj z ostalimi v prestolnici Republike Srbske porušena.

Slavnostni govornik je na proslavi pred večtisočglavo množico sporočil, da imajo Bošnjaki v Turčiji 78 milijonov prijateljev ter da so Turki bili, so in še bodo ostali na Balkanu. Takšni in podobni komentarji so zmotili predsednika Republike Srbske Milorada Dodika, ki jih je označil kot neootomanske. Dodik je izrazil prepričanje, da govori politikov sploh ne spadajo na tovrstne verske proslave, česar se je tudi sam držal. Šele naknadno pa je podal pravi razlog, in sicer je bila zavrnjena zahteva njegovega urada po izobešanju zastave Republike Srbske pred Ferhadijo. Spori glede zastav v Bosni in Hercegovini sicer niso nič novega.

Bosna in Hercegovina je država treh konstutitivnih narodov: Bošnjakov, Hrvatov in Srbov. Temu primerno imajo tudi tri predsednike, dve entiteti ter številne zastave. V besedah zastavoslovca Whitneya Smitha: zastave predstavljajo ali identificirajo obstoj, navzočnost, izvor, avtoriteto, lastništvo, lojalnost, slavo, verovanje, cilje in status naroda, kar je v primeru Bosne in Hercegovine še kako očitno.

S tovrstnimi težavami se niso spopadali v socialistični republiki. Komunistično rdeča podlaga z jugoslovansko zastavo v levem zgornjem kotu je odražala bratstvo in enotnost delavskega naroda. Ob nastopu nacionalističnih teženj in izbruhu vojne pa je prišlo do delitev. Hrvati so prevzeli obstoječo hrvaško zastavo ter nekoliko redizajnirali grb, Srbi so preprosto prevzeli srbsko modro-rdeče-belo trobojnico, Bošnjaki pa so prevzeli simbole dinastije Kotromanić, ki je vladala območju v srednjem veku. Sicer prvotno nadnacionalna zastava je kaj hitro postala asociirana z muslimanskim živežem.

Mir in ponovna postavitev enotne Bosne in Hercegovine je prinesla s sabo potrebo po novi zastavi. Le-ta v barvah miru in Evrope v trikotniški obliki države povezuje tri narode. Zakon o novi zastavi, ki naj bi predstavljala povezanost ljudstva, je bil v bistvu brez konsenza in ob nasprotovanju srbskih in hrvaških poslancev vsiljen s strani španskega diplomata Carlosa Westendorpa, takratnega visokega predstavnika Združenih narodov. Zastava in grb posledično nista bila in v veliki meri še vedno nista sprejeta med prebivalstvom na celotnem teritoriju države, kjer nacionalni in nacionalistični simboli dobivajo prednost.

V nasprotju z nevtralnostjo republiške zastave sta zastavi Republike Srbske ter bošnjaško-hrvaške Federacije BiH jasno izkazovali nacionalne simbole. Slednja je med letoma 1996 in 2007 uporabljala zastavo z barvami ter simboli obeh večinskih narodov, zaradi česar jo je ustavno sodišče prepovedalo, saj je očitno ignorirala Srbe. Na podobnem sojenju je bila tudi zastava Republike Srpske, a je v tem primeru prepoved doletela le uradni grb s srbskim dvoglavim orlom, sama trobojnica pa se je izognila isti usodi, saj je bilo v obrazložitvi navedeno, da so barve na zastavi panslovanske in kot take niso izključujoče do Hrvatov in Bošnjakov, ki živijo na tamkajšnjem področju.

Milorad Dodik, ki se doma spopada z naraščajočim pritiskom ob bližajočih se protestih opozicije, je govor Davutoğluja izkoristil za kot še en dokaz potrebe po ojačanju institucij Republike Srbske. Spor glede izobešanja zastav je ponavljajoči se konflikt v Bosni in Hercegovini. Ob obisku turške delegacije pred petimi leti je srbski član predsedstva BiH Nebojša Radmanović zavrnil srečanje z Davutoğlujem, ker je ta zahteval umik zastave Republike Srbske. Nasprotno je ob državnih obiskih iz Beograda v Banja Luko značilno pomanjkanje simbolov republike Bosne in Hercegovine, kar je v nasprotju zakonom o zastavi, ki nedvoumno zahteva izobešanje državnih simbolov ob meddržavnih obiskih. Podobnih praks so se v preteklosti posluževali tudi Hrvati v Hercegovini ob obiskih iz Zagreba. Prepovedano zastavo medvojne Republike Herceg-Bosne v nasprotju z odločitvami sodišč prav tako še vedno uporabljata Zahodnohercegovski kanton ter tako imenovani Kanton 10 oziroma Hercegbosanski kanton.

Z vztrajanjem pri uporabi nacionalnih simbolov in zavračanjem uradne zastave ter grba Dodik ter ostali podobni politiki zavirajo možnost identifikacije nebošnjaškega prebivalstva z Bosno in Hercegovino ter hkrati dajejo navzven jasno vedeti, kdo si lasti to zemljo. Še enkrat se vrnimo k zastavologu Whitneyu Smithu, ki pravi, da pod zastavami dobijo zahteve zakonit videz, politične zahteve postanejo dramatične, zastave vzpostavljajo splošno ogrodje, znotraj katerega lahko narodi dosežejo obojestransko sprejemljive rešitve, ali pa, kot v primeru Bosne in Hercegovine, postavljajo in vzdržujejo nespravljive razlike, ki onemogočajo doseči sporazum.

Zgodba zastav Bosne in Hercegovine je zgodba države same. Šibka, fragmentirana država pod močnim vplivom bližnjih in bolj oddaljenih zunanjih faktorjev. Nevtralna drža in trud mednarodne skupnosti, pred tem pa še režima, ni rezultiral v željeni unifikaciji. Simboli, vsiljeni s strani tretjega, ali bolje rečeno četrtega, razumljivo niso dosegli željenega učinka, posledično ostaja uradna zastava pogosto druga izbira.