Trump, grobar neoliberalizma
V svojem drugem mandatu predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump dokončno zakopava truplo neoliberalizma in gnijoče ostanke ameriškega liberalizma. Trumpa ne smemo videti kot posameznika, ki je lastnoročno pokončal neoliberalizem. Trump je zgolj izvršitelj več desetletij dolgega načrta ameriškega kapitala, da ošibi in uniči vse zametke liberalne politike, ki jih je v njihov ljubi politični sistem vnesla vlada Franklina Delana Roosevelta. Toda tukaj ni bistven poduk o ameriški politični zgodovini, temveč pogled na to, kaj točno je Trump zakopal in kaj temu sledi. Teren za svojo pogubo je pripravil neoliberalizem sam, ključno vlogo pri tem pa so igrali ameriški konservativci, ki so s svojim nadzorom nad možnostmi političnega delovanja v ameriškem prostoru začrtali jasen načrt za izhod izpod jarma liberalne politike v stare dobre vode ignoriranja potreb delavstva, protekcionizma in nenadzorovanega kapitalizma brez pretvez o skrbi za dobrobit vseh.
Ameriški liberalni konsenz po drugi svetovni vojni je namreč zajemal kapitalizem, ki vsaj na papirju ponudi dostop do dejanske moči delavcem samim. Pri tem ni šlo za dejansko politično krepitev delavstva, temveč za minimalno popuščanje kapitala, ki si je s tem, z represivnimi organi in delitvijo delavcev vzdolž rasnih in verskih razmejitev zagotovil mir v gospodarstvu. Toda tudi marginalno okrepljeno delavstvo, ki se zaveda svoje moči, gre kapitalu v nos, zato so bili ameriški delavci po vojni pa vse do danes podvrženi napadom na organizirano delovanje ter spodkopavanju moči sindikatov. V osemdesetih letih se je pod Ronaldom Reaganom po burni naftni krizi sedemdesetih let to protidelavsko delovanje združilo z idejami o financializaciji družbe, državnih institucij in gospodarstva in se izoblikovalo v neoliberalni kapitalizem. Demokrati, podložni psi kapitala, pa so z Billom Clintonom v devetdesetih rade volje prevzeli ideologijo neoliberalizma. Ta je pod liberalci veselo dalje rušila moč delavstva in šibila državne institucije, ki so državi na papirju omogočale nadzor nad kapitalom.
Pod neoliberalno politiko so se izoblikovale določene dogme o naravi kapitalističnih vlad, kot je recimo ideja, da ideologija vladajočih ni pomembna, saj jih omejuje vsemogočni dolar, čigar interesi presežejo in nadzirajo interese ljudi na oblasti. Če delnice padejo, pade ekonomija in nihče noče ošibiti ekonomije, torej bodo tako »levi« kot desni delovali v interesu ohranjanja močne ekonomije. Druga ključna ideja je vsem znano prepričanje, da se kapitalistični trg ureja sam, brez nepotrebnega vmešavanja vlad, delavstva ali česarkoli drugega. Človeka in družbo je namreč mogoče zmanjšati na racionalne, avtonomne in ekonomske akterje. Tretja ideja je, da protekcionistične politike, ki ohranjajo dejanske proizvodne kapacitete znotraj določenih držav, v resnici niso smiselne. Vse države so v tem razumevanju del širše mreže kapitalističnih izmenjav, ki so zaradi racionalnosti in ekonomske naravnanosti vseh vpletenih stabilne, enakopravne in vsem vpletenim omogočajo razvoj. Dejansko stanje ni del naših ekonomskih modelov in je zato brezpredmetno.
Smrt neoliberalizma na oder stopi po finančni krizi leta 2008, ko postane jasno, da je tak sistem dejansko nevzdržen in da se mora na neki točki vplesti nekdo, ki ima dejansko realno obstoječo zmožnost in moč nadzora nad trgom in ekonomijo. Pod liberalnim vodstvom Barracka Husseina Obame so demokrati poskušali neoliberalizmu dodati človeški obraz, medtem pa so poskušali ohraniti pešajoče telo politike šibitve delavstva in državnih institucij, ki je na tisti točki že skoraj docela izčrpala oba. Bolj konzervativni kapitalisti pa so takrat videli priložnost, da zadajo smrtni udarec liberalizmu. Politika ameriške desnice se je dalje radikalizirala proti organiziranem delavstvu, hkrati pa se je začela obračati proč od globalnega, financializiranega neoliberalizma v bolj protekcionistične, vase zagledane oblike kapitalizma, ki so pustošile po Ameriki in Evropi pred prvo svetovno vojno. Leta 2016 je tako ameriška buržoazija, ki je edina, o kateri lahko govorimo, ko govorimo o ameriških volitvah, izbrala Donalda Trumpa, čigar vlada jim je dokončno omogočila premik iz gnusnih voda liberalizma v nove stare vode roparskih baronov industrije devetnajstega stoletja.
Njegov prvi mandat lahko v kontekstu drugega mandata razumemo predvsem kot čas, v katerem so si interesi kapitala pripravili teren za dokončno porušenje trenutnega neoliberalnega reda. Kratek intermezzo Josepha Robinetta Bidna, hodečega trupla na gnijočem prestolu Amerike, jih pri tem ni ustavil, temveč je zgolj sovpadel z drugo veliko krizo kapitalizma 21. stoletja, globalno pandemijo, ki je dokončno pokazala, da globalne trgovske mreže ne morejo v celoti nadomestiti produkcije dobrin. Za Trumpov drugi mandat je tako ostalo zgolj še rušenje ključnega stebra neoliberalizma, ideje, da bo državna ekonomija presegla meje ideologije in ustavila norca na oblasti, ki se bo dotaknil vrednosti delnic. Tako nas ne bo presenetilo dejstvo, da se Trump redno igra z vrednostmi delnic in ameriško ekonomijo na splošno z uvedbo carin, ki uničujejo več milijonov fiktivnega denarja delničarjev. Kakšen je odziv vzvišenih ameriških duhovnikov kapitala, borznih trgovcev na Wall Streetu? Bodisi ignoriranje padcev in vzponov cen delnic bodisi podpora protekcionističnih politik Donalda Trumpa. Denar, kot kaže, ni važen. Neoliberalizem je mrtev, v grob ga je zvlekel Donald Trump.
Naiven levičar bi se tu navdušil, neoliberalizem je postal sopomenka za kapitalizem, torej gre tukaj za dolgo napovedano samouničenje kapitalizma, mar ne? Tukaj moramo opomniti, da smisel kapitalizma ni zgolj nabiranje denarja, temveč ohranitev položaja kapitalistov kot dominantnega družbenega razreda. Projekt ameriške desnice je osredotočen predvsem na krepitev vpliva kapitalistov ne samo znotraj državnih institucij, temveč tudi v vsakdanjem življenju ljudi. Sindikati in organizirano delavstvo so še vedno tarča ameriških represivnih organov, vsakdan povprečnih ameriških delavcev pa je čedalje bolj prekaren, liberalne državne institucije in sindikati, ki so jim nudili nekako zavetje pred kapitalističnim izkoriščanjem pa so v ruševinah. Američani se tako morajo čedalje bolj zanašati na rešitve, ki jim jih nudi privatni sektor, zanje pa morajo posegati po čedalje višjih dolgovih, kar jih sili v sprejemanje čedalje bolj prekarnih delovnih mest.
Ne smemo iskati tolažbe v ideji, da je taka zgolj Amerika. Amerika izgublja položaj svetovnega hegemona, toda model ameriške desnice se je uspešno podvojil tudi v nam bližnji Evropi, kjer je evropska desnica prevzela podobne taktike in podobno spodkopala evropski neoliberalizem, ki se je vzpostavil po propadu Sovjetske zveze. Odziv na pandemijo in vojna v Ukrajini sta širom Evrope spodbudila protekcionistične ekonomske politike med liberalci in konservativci, ki pa niso osredotočene na krepitev institucij tako imenovane »socialne države«, temveč predvsem v preusmerjanje kapitala za oboroževanje in nadaljnjo prekarizacijo delavstva pod pretvezo zagotavljanja konkurenčnosti. V Evropi se tako vračamo k modelom kapitalizma, ki so tukaj obstajali pred prvo svetovno vojno, z razliko, da v večini evropskih držav tokrat vsaj nimamo ostankov fevdalnega plemstva. V tistem času namreč delo preko pogodbe ni bilo glavna oblika zaposlitve za delavski razred, temveč je prevladujoč model zaposlitve bilo nestalno delo – delavce so iz dneva v dan nabirali glede na potrebe dela v tovarni.
Multipolarnost, ki počasi nastaja s šibitvijo ameriške hegemonije, tudi ne pomeni dejanske spremembe za delavstvo. Alternative so zgolj regionalno močne kapitalistične države, bodisi v obliki Rusije – Gazproma z državnim aparatom – bodisi v vsem ljubi Ljudski republiki Kitajski, ki je prevzela obliko kapitalizma z državnim aparatom, ki ga kroti znotraj lastnih mej. Govoriti o Evropski uniji kot o neki antikapitalistični alternativi pa je brezpredmetno in vredno posmeha.
Kot levičarji v Trumpovem pokopu neoliberalizma ne moremo videti smrti kapitalizma, temveč zgolj njegovo preoblikovanje v nove stare oblike. Hkrati smrti neoliberalizma ne objokujemo, niti si ne želimo povratka v nam znane vode liberalne kapitalistične politike obdobja pred neoliberalizmom. Kot levičarji si želimo dokončno porušenje položaja kapitalistov kot dominantnega družbenega razreda, česar v liberalni politiki ne najdemo. Te rušitve pa tudi ne moremo pričakovati iz intervencije neobstoječe protikapitalistične velesile. Kot gre stara pesem: nihče ne da nam odrešenja, ne kralji, carji in ne bog. Edino, kar nas čaka po Trumpovem pogrebu neoliberalnega kapitalizma, je kapitalizem.
Na sedmini za neoliberalizem je kanapeje kradla Vida.
Dodaj komentar
Komentiraj