Predstavljajmo si idealni svet, kot so si ga pred dobrim desetletjem zamislili tisti avtorji, ki so najbolj navdušeno spremljali razvoj družbenih omrežij in novih medijev. V izobilju informacij bi po njihovi utopiji novinarsko poročanje bilo kakovostnejše, saj bi bralci oziroma državljani bolj kritično sprejemali informacije. Digitalni mediji in družbena omrežja naj bi obenem opolnomočili posameznike in jim dali prostor za izražanje in izpostavljanje krivic. Uradne linije mednarodnih ali nacionalnih institucij bi bile predmet nenehnih preizpraševanj, tradicionalni mediji pa bi po drugi strani bili primorani h kakovostnejšemu in odgovornejšemu poročanju. 

Poglejmo v realnost in aktualno zgodbo, ki smo jo lahko podrobno spremljali večji del avgusta. Pred nekaj tedni je bila na Instagramu ustvarjena skupina Proti nasilju Dušana Smodeja, v kateri so uporabnice s številnimi anonimnimi objavami novomeškega kulturnika Smodeja bremenile spolnega nasilja in tudi finančnih ter ostalih prevar. S tem primerom bi lahko vzpostavili argument, da je Instagram skupina predstavljala pozitiven vpliv družbenih omrežij. Žrtvam je vlivala zaupanje tam, kjer so ga uradne institucije izgubile. Ustvarila je okolje, lahko mu rečemo tudi odmevna komora, kjer so žrtve brez pritiska okolja ali strahu pred obsojanjem lahko pričevale o nasilju.

Po slabih dveh tednih je zgodba prešla v tradicionalne medije, najprej s senzacionalistično objavo in clickbait naslovom v Slovenskih novicah. Dodatno navezavo na parlamentarno politiko je zgodba dobila, ko jo je pograbil Bojan Požar še z nekaj drugimi desnosučnimi mediji in kvazinovinarji. V njihovem poročanju seveda ni trohice novinarstva, poobjavljajo zgolj že javno objavljena pričevanja in nato zelo prozoren poskus povezovanja celotne afere s političnimi predstavniki nasprotnega pola, konkretno stranke Levica. Pri teh poskusih lahko govorimo o primeru afektivne polarizacije, o kateri je na Radiu Študent že govoril Jernej Kaluža. Gre za poudarjanje konfliktnih tem in zbujanje negativnih čustev do nasprotne skupine, manj pa za navezanost na lastno skupino oziroma lastna stališča. Nasproti takšnemu "poročanju" se ni postavilo kakovostno novinarstvo, temveč dodatno preigravanje po družbenih omrežjih ter distanciranje posameznikov in posameznic od Smodeja zaradi obtožb na njihov račun.

S pomočjo take polarizacije je obravnava tematike v medijih in na družbenih omrežjih postala izredno groteskna, s tem pa je dodobra vzpostavila prav takšne pogoje, v katerih se žrtve ne želijo izpostavljati. Nekoliko paradoksalno pri tem je, da je tovrstno poročanje o tematiki spodbudila prav logika družbenih omrežij, ki s pomočjo algoritmov in hitrejšega povezovanja podobno mislečih krepko pripomore k ustvarjanju mnenjskih mehurčkov. Skratka, logika, ki je sicer izpovedi žrtev sploh omogočila.

Ugotovimo lahko, da so bile ideje o pozitivnem vplivu družbenih omrežij na medijski prostor v resnici utopične. Vpliv tradicionalnih medijev je na račun družbenih omrežij resda manjši, a po drugi strani je iluzorno trditi, da so s tem večje zaupanje pridobili tisti bolj avtonomni – ali če želite – kakovostni novinarski viri. Preiskovalnih poskusov odkrivanja ozadja, dejstev in vzrokov – nenazadnje strukture kulturniških krogov – v aktualnem primeru ni bilo. Ali pa vsaj njihovi rezultati še niso vidni. V slovenskem medijskem prostoru lahko namesto tega opazimo, da dominantne medije v veliki meri uspejo nadomeščati drugi akterji, Twitter profili, včasih tudi neposredni nosilci politične moči ali posamezniki, ki so jim blizu. Osrednji mediji pa za njimi zgolj povzemajo.

Za še bolj problematično kot sama polarizacija se izkaže dejstvo, da s podrejenostjo logiki družbenih omrežij mediji sledijo enakim tržnim mehanizmom kot prej – od doseganj bralcev na clickbait načine do apeliranja na čustva bralcev – ali pa v svojih prispevkih zgolj obnavljajo že vnaprej določene narative. 

Primer Smodej kaže na to, da je pomen javnih institucij in medijev, ki sploh lahko omogočijo, da je pravici v takšnih primerih zadoščeno, še vedno zelo bistven. S tem nočemo trditi, da bi krivice odpravili preprosto s prehodom v čas pred popularizacijo družbenih omrežij. Vseeno aktualnost razkriva pomen avtonomnega in kritičnega novinarstva, za katerega se zdi, da se je v trenutni družbeno-politični klimi znašlo v precejšnji krizi. Glede na poskuse uničenja Slovenske tiskovne agencije in še vedno aktualni poskusi političnega podrejanja javne radiotelevizije lahko trdimo, da ta kriza najbolj ustreza tisti politični opciji, ki je logiko družbenih omrežij v svojih strankarskih medijih tudi najbolj izpopolnila.