Če so še pred nekaj časa očitki o pretirani občutljivosti in snežinkasti krhkosti leteli predvsem na liberalno levico, se v zadnjem letu zdi, da so tehnike, ki so jih predtem očitali nasprotnikom, povsem ponotranjili na desnem političnem polu. Spomnimo se le odzivov ob božičnem voščilu Jerneja Štromajerja, razburjenja zaradi ponesrečenega protestniškega gesla »Smrt janšizmu« ali trenutno aktualnega Toninovega napihovanja škode zaradi nalepke na rožniški cerkvi. Po desnosučnem Twitterju krožijo tudi zbirke fotografij vladi nenaklonjenih grafitov, serije Mladininih naslovnic in ostalega »dokaznega« gradiva, ki utemeljuje upravičenost trenutne vladne strategije obračunavanja s političnimi nasprotniki. Ta vse bolj temelji na identificiranju s pozicijo žrtve in izpostavljanju domnevno pretirane agresivnosti levice.   

Včasih se celo zdi, da je namen določenih političnih potez - recimo izbrisa raperja Zlatka iz razvida samozaposlenih v kulturi ali spektakularnega pohoda specialcev po Metelkovi - prav izzivanje ostrega in nepremišljenega odziva. Tovrsten odziv bi lahko vladni propagandni mašineriji služil kot ponazoritveni primer tako imenovanega »levega fašizma« ter tako omogočal postopno spreminjanje težišča lokalnega političnega prostora. Pomikanje težišča na desno namreč implicira, da se kot radikalna skrajnost, ki se je ne bi smelo tolerirati, ne kažejo več ksenofobni izpadi po vzoru Nove 24, temveč protivladni bes ali Kordišev komunikacijski stil v parlamentu.

Preizpraševanje smiselnosti in produktivnosti tega besa, ki mu je namenjen današnji prispevek, nikakor ne implicira, da bes trenutno ni upravičen. Prav nasprotno. Sam se še nikoli nisem znašel v situaciji, ko bi lahko bolj ali manj zavezanih rok spremljal povsem neposredno in direktno uničevanje mnogih družbenih podsistemov in skupin – alternativne kulture, progresivnih nevladnih organizacij in medijev - ki jih ocenjujem kot ključne gradnike, zaradi katerih se mi življenje v Sloveniji zdi smiselno. Ne gre skratka več za abstrakten ideološki boj v parlamentu in na družbenih omrežjih, temveč za serijo zelo direktnih, otipljivih in neposredno škodljivih političnih dejanj, usmerjenih proti določenemu segmentu populacije, ki ob tem upravičeno doživlja jezo in bes.

Ne glede na njegovo nedvomno upravičenost pa je vredno, sploh glede na očitno planirano izzivanje besnih odzivov, premisliti smiselnost in produktivnost tovrstnih močnih negativnih čustev v trenutnem političnem prostoru. Ta čustva namreč vladna propagandna mašinerija iztrga iz konteksta in uvrsti v spretno montirane albume, ki niso namenjeni toliko prepričevanju že prepričanih, temveč predvsem sprožanju simpatij pri apolitični večini neodločenih, neopredeljenih in spremenljivih, ki - povsem človeško - sočustvujejo s pozicijo žrtve.

Zdi se mi, da je na nekaj podobnega želela pred kratkim opozoriti Barbara Rajgelj, ko se je distancirala od »umetniških« praks na Rožniku ter ob tem še pokritizirala po njenih besedah »prepotentno in arogantno« držo Mihe Kordiša in Violete Tomić v parlamentu, ki »škoduje kulturi dialoga in družbi«. Deležna je bila zelo predvidljivega odziva - predvsem obtožb o tem, da povzroča nepotreben notranji razdor na levici ali da posredno zagovarja kompromisarski dialog s trenutno vlado, kar so – četudi je bila njena izhodiščna izjava morda res nekoliko netaktna in pretirana - vsekakor zelo neutemeljeni očitki. 

Omenjena prigoda predstavlja nadvse klasičen primer nemožnosti notranje kritike, ki je ena osrednjih značilnosti afektivne polarizacije političnega prostora, za katero je značilen princip »kdor ni z nami, je proti nam«. Afektivna polarizacija postaja v zadnjih letih v družboslovju – predvsem v navezavi na politično situacijo v ZDA - eden najbolj preučevanih fenomenov. Zanimivo pa je, da v slovenskem prostoru, ki po svoji afektivni polariziranosti nikakor ne zaostaja za ameriškimi trendi, omenjeni termin še ni posebej uveljavljen. Afektivna polarizacija v grobem rečeno opisuje stanje, v katerem pri političnem grupiranju ključne vloge ne igra več naklonjenost do skupine, kateri pripadamo, temveč negativna čustva do nasprotne skupine: jeza, sovraštvo, cinizem itd. Tesno je povezana z logiko socialnih omrežij, algoritemskim ustvarjanjem mnenjskih mehurčkov in favoriziranjem participacije, ki jo najlažje sprožijo močna čustva in konfliktne teme. Afektivna polarizacija je posredno povezana tudi s prevlado identitetnih političnih tem in avtoritativnim ter populističnim političnim slogom. Povzroča ostro delitev med »nami« in »njimi«, zaradi katere izgine vsakršen sredinski presek med nasprotujočima si političnima skupinama. Spreminja pa tudi pravila politične igre: pri tej pogosto ne gre več za to, da skušajo politični pretendenti tekmovati v prikazovanju sebe kot najboljšega kandidata, temveč v čim bolj izvirnem, prepričljivem in dokončnem potolčenju nasprotnika ter izpostavljanju njegove moralne zavrženosti.

Diskurz o afektivni polarizaciji, ki zavrača blokovsko politično delitev in poudarja njene uničujoče učinke za demokratični sistem, se sicer v mnogih primerih – podobno kot diskurz o populizmu – izkaže za imanentno liberalno ideologijo, ki favorizira sredinsko mlačnost ali nenačelno menjavanje strani. Poenostavljeno rečeno, zavzemanje za izhod iz blokovske polarizacije se pogosto ujame v pozicijo neopredeljene čiste duše, ki jo v našem političnem prostoru najbolj dosledno reprezentira predsednik Borut Pahor. In točno tovrstno nenačelno sredinskost se najpogosteje – in v nekaterih primerih tudi povsem upravičeno – očita tistim, ki podvomijo o smiselnosti pretirane politične konfrontacije.

To obratno implicira, da se ključno vprašanje glasi, ali je možno nasprotovati polarizaciji, ne da bi pristajali na vsegliharsko enačenje obeh polov in apolitično geslo »vsi so isti«? Je skratka mogoče zavračati afektivno polarizacijo in ohraniti načelnost ter pripadnost določeni politični skupini ali pa je tovrstna kritika vselej povezana z relativizacijo, ki služi le propagandni mašineriji nasprotne strani? 

Sam menim, da je omenjena protislovja mogoče rešiti izhajajoč iz uvida, da je afektivna polarizacija izrazito nesimetrična. Četudi so logika »mi proti njim«, konstantno karikiranje političnega nasprotnika in apropriacija negativnih čustev prisotni na obeh političnih polih, tovrstna politična struktura ni povsem nevtralna, saj imanentno favorizira predvsem desni populizem in avtoritarizem. Zaradi tega tudi ne more veljati, da so vsi načini in vsa sredstva boja proti janšizmu - denimo neposrečeno geslo »Smrt janšizmu« ali nekateri aktivistični poskusi, kot so bile denimo določene akcije, usmerjene v stavbo ministrstva za kulturo - dobri in koristni že zgolj zato, ker so usmerjeni v pravo tarčo. Nasprotno, teren, način in orožja boja predstavljajo trenutno ključna konkretna taktična vprašanja. 

Problem je skratka, da je v tekmovanje v tem, kdo bo na bolj izviren, ciničen ali odrezav način odpravil politične nasprotnike in podpihoval sovražno nastrojenost do nasprotne skupine, panoga, v kateri je Janši zelo težko konkurirati. Kot rečeno, to ne pomeni, da Kordiševa nasršenost včasih ni povsem na mestu na podoben način, kot je na mestu bes, ki se trenutno uteleša v uličnih akcijah in protestniških geslih. Drži tudi, da ima ta bes določeno mobilizacijsko zmožnost, kar se kaže tudi v požetih lajkih, vendar pa je potrebno pri tem upoštevati tudi njegove učinke na nasprotnem političnem polu in predvsem med tistimi, ki jim gre polarizacija na živce. 

Če sem pred leti še verjel v možnosti levega populizma in stavil na to, da je potrebno zasesti iste afektivne niše, ki jih uspešno zapolni nova desnica - in pravilno usmeriti bes, brezup in resentiment množic – se mi danes zdi, da bi morala leva politična alternativa bolj kot na čustva staviti na brezčutno, skorajda avtistično racionalnost – podatke, argumente in grafe. Pri tem ne gre za pristajanje na principe politične korektnosti, temveč predvsem za izogibanje temu, da so popularnost gradi na tribalistični logiki, ki na dolgi rok ne more predstavljati temelja progresivnega političnega projekta. Bolj kot na to, da bi si prizadevala za zmago v boju, katerega pravila so postavili desni populisti - torej v boju v tem, kdo bo koga bolje nadrl v parlamentu ali bolje zabil na Twitterju - bi morala politična alternativa graditi na preoblikovanju političnega stila in striktnem udejanjanju razlike med poloma. S tem bi bilo tudi lažje izpostaviti nesimetričnost polariziranosti in v praksi pokazati, da »vsegliharska« predpostavka »vsi so isti« ne drži. Opozarjanja na neproduktivnost nepremišljene afektiranosti v dani politični konstelaciji torej nikakor ne gre nujno razumeti kot korak k sredinskosti in zabrisovanju razlik med političnima poloma, temveč povsem nasprotno, kot poskus bolj radikalnega udejanjanja razlike med stranema in speljevanja političnega boja na teren, ki bi bil progresivni politiki bolj naklonjen.