O mnenju premierja Janeza Janše z naslovom Vojna z mediji, med drugim objavljenem kar na uradni spletni strani vlade, je bilo v zadnjih dneh prelitega veliko črnila. S puščico, ki jo je premier proti medijem, kot so RTV Slovenija, POP TV “in ostali »mediji« iz iste jate”, izstrelil po skitsko, torej postrani, kažoč le svoj profil, je očitno zadel naravnost v bikovo oko. Najprej zato, ker gre, kakor je že opazil Tomaž Zaniuk, pri Janševi objavi za slepilni manever, le da pri Zaniuku namesto puščice nastopa dimna bomba: “Vojne napovedi na vse strani so pač prvovrstna dimna zavesa za zlorabo javnih sredstev in vzvodov demokratične oblasti.”

In mediji so se odzvali, kakor da bi oslepeli, in storili točno to, kar je Janša od njih naglas pričakoval. Namesto na vsebino premierjevega mnenja je večina puščic zaman letela proti Janši kot osebi, češ kako nam lahko očita vodenje vojne, ko je prav on tisti, ki vodi vojno proti nam. Kakor bi pozabili, da sta za vojno potrebni vsaj dve strani.

Janševa gradnja lastnega medijskega imperija in njegovi poskusi podrejanja medijev v lasti države oziroma državnih podjetij, kot so RTV, STA, Siol in Planet TV, spomnimo se tudi časnika Delo, so povsem razvidni že dolgo. Manj očitno je tisto, kar je kot dejansko vsebino svojega mnenja premier zakril, ko je puščico izstrelil bočno. Tisto, kar se s strani kaže kot vojna, vojna “levice” proti “desnici”, vojna “laži” proti “resnici”, od spredaj uzremo kot princip konkurence, ki mu nihče ne more uiti.

“Medijska konkurenca je pomembnejša od vsake druge oziroma je predpogoj demokratične družbene ureditve in svobodne družbe nasploh”, je kot edino izpostavljeno z odebeljenim tiskom postuliral premier. To je tisto, čemur niti eden od medijskih komentatorjev in prenašalcev Janševega zapisa, kolikor smo sami uspeli prebrati, ni nasprotoval. Medijska konkurenca naj bi omogočala čim bolj enake možnosti izražanja in zagovarjanja različnih idej. To je predpostavka Janševega pisanja, ki stoji brez neposredne utemeljitve. Na drugem mestu pa beremo, da sta sodobno “zdravilo” za medijske monopole konkurenca v medijskem prostoru in svoboden internet. Pri vsem tem Janša očitno enači lastniški monopol z “monopolom nad védenjem in presojo”.

Četudi bi pristali na to, da je lastništvo nad nekim medijem ista zadeva kakor obvladovanje vsebin v tem mediju, premierjevemu tržnemu fundamentalizmu še zmeraj oporeka dejstvo, da konkurenca sama po sebi sploh ne preprečuje medijskih monopolov ali oligopolov. Konkurenca subjekte na trgu sili k tekmovanju, cilj vsakega tekmovanja pa je, tako kot v vojni, poraz nasprotnikov. Zmagovalec je seveda tisti, ki zasede kar največji možni tržni delež - v primeru medijev največji kos oglaševalske pogače. Najlažje konkurenta premaga tisti, ki ga odkupi in s tem prevzame njegov tržni delež. Ne samo da konkurenca torej ne preprečuje lastniških monopolov, ampak jih celo vzpostavlja. To velja ob predpostavki tako imenovanega “prostega trga” - katerega zagovornik je tudi Janša - oziroma v primeru neobstoječe ali nezadostne državne regulacije. In pri nas je ta prav taka. Kako bi si drugače en človek lastil krepko prek polovice radijskega trga? Kako bi ena televizijska hiša v žep pospravila večino vseh televizijskih oglaševalskih prihodkov? Vrh tega je Janševo mišljenje, da lastništvo medija pomeni tudi obvladovanje njegovih vsebin, škodljivo, ker šele na njem lahko utemeljuje “pravico” do vladnih posegov v medije v lasti države.

Vseh medijev ne bere nihče razen zaposlenih v medijih samih. Če konkurenca ne preprečuje lastniških monopolov, še toliko manj velja, da konkurenca vodi v raznovrstnost vsebin. Ravno obratno. Produkt medijev niso toaletni papir ali vijaki, ampak informacije oziroma novice. Večji tržni delež, kot bo hotel imeti medij, v kar ga sili konkurenca, bolj uniformne vsebine bo proizvajal. Pač zato, ker meri na tip povprečnega, ne pa nišnega bralca, kakor si ga predstavlja, in zato, ker bo v tekmi za poslovni rezultat klestil proizvodne stroške. Niti tako imenovani javni mediji niso izvzeti iz te igre. V takšnih medijih je novinarstvo kot obveščanje javnosti prej svetla izjema kakor pravilo, točneje bi zato bilo govoriti o medijski industriji. Kvalitetno novinarstvo je mogoče navkljub konkurenci, ne pa zaradi nje.

Med konkurenco in pluralnostjo obstaja prepad. Če je prva ekonomska kategorija, je druga izrazito politična. Če je področje, na katerem naj bi vladala konkurenca, trg, so področja pluralnosti vsakokratne javnosti, ki si jih novinarji vzpostavljajo s svojimi vsebinami. V strogem smislu moramo torej govoriti o pluralnosti vsebin, ne o pluralnosti medijev nasploh. Pogoj za pluralnost vsebin ni konkurenca, ampak avtonomija uredništev. Ponavadi se s tem misli na razne vplivneže in stranke, a vsaj tako pomembna je tudi avtonomija nasproti pritisku trga, avtonomija od konkurence. Šele tako uredništvo lahko navznoter deluje kar se da heteronomno, kar novinarjem omogoča pisanje raznovrstnih, to je pluralnih vsebin, ki so pomembne za obveščenost javnosti. 

Mešanje pluralnosti in konkurence velja tudi za Zakon o medijih. 9. oddelek zakona je naslovljen Zaščita pluralnosti in raznovrstnosti medijev, a vsebuje določbe, ki naj bi varovale konkurenco in omejevale lastništvo ter koncentracijo lastništva. Predlog spremembe zakona, ki je bil v javni obravnavi lansko poletje, je tu predvideval precejšnjo razjasnitev. Na vprašanje Sindikata novinarjev Slovenije o najnovejšem predlogu, torej predlogu aktualne vlade, je kulturno ministrstvo odgovorilo, da bodo “do sedaj pripravljene rešitve ponovno strokovno pregledali”. 

Prepričanje, da konkurenca na medijskem področju predstavlja rešitev, ne pa težavo, še več, da je predpogoj demokracije, kot vidimo, ni zgolj napačno, ampak tudi nevarno za novinarstvo. Še toliko bolj, ker ni dojeto kot “noro” in “sprevrženo”, za kakršne načeloma obveljajo razni trumpizmi in janšizmi, ampak je sprejeto kot sredinsko. Z njim se očitno, če gre soditi po odzivu na Janševo mnenje, če ne naglas, pa vsaj potihem, strinjajo tudi mediji sami.

Konkurenco nam lahko “prodajo” za rešitev samo, ko si predstavljamo posamezen medij kot monoliten organizem, ki odraža stališča svojega lastnika. Pogosto se zdi, da empirija tako sliko potrjuje, ko uredniki namesto branikov novinarjev pred lastniki postajajo njihove podaljšane roke. A to še ni argument za konkurenco, ampak za uzakonitev in izgradnjo močnega medijskega sektorja, ki bi bil iz tržnih principov izvzet. Zametki že obstajajo, tako v zakonodaji s sofinanciranjem programskih vsebin, kakor v obstoju peščice neprofitnih medijev. Vendar so ti izjemno ranljivi. Ne samo ob nedavno napovedanem neizplačilu sredstev kulturnega ministrstva za programske vsebine, ampak tudi ob tožbah, ki jih zgledni preiskovalni novinarji prejemajo za domnevne razžalitve. In te, kot dobro vemo, ne prihajajo zgolj ali predvsem z “desnice”. Če kaj, nam prav izkušnja medijske vojne, ki smo ji priča, ko so tako državni kot komercialni mediji lahko hitro podvrženi zunanjim posegom, nalaga ustanovitev tretjega, neprofitnega in nedržavnega medijskega sektorja.