Četudi je trenutni spor v Ukrajini glede podpisa trgovskega sporazuma z Evropsko unijo de facto nacionalni problem, je zaradi vpletenosti zunanjih akterjev prerasel v merjenje moči med najmočnejšima akterjema na zahodu evrazijskega kontinenta, torej Evropsko unijo in Rusijo. Na ravni pan-kontinentalne geopolitike je ukrajinska odločitev na evropski strani povzročila zgroženost. Evropska politika je dosegla meje vpliva in obenem občutila nemoč, ko korenček približevanja evropskemu klanu ni dovolj lukrativna ponudba v primerjavi z rusko palico. Obenem je smotrno neupoštevati poljuden način ustrahovanja pred Rusko državo, temelječ tako na evropskih zgodovinskih izkušnjah kakor tudi na volji našega tako imenovanega skupno-evropskega vodstva. Ruski pritisk na ukrajinsko odločitev o pristopu je popolnoma razumen odziv, saj se Ruska federacija vede kot katerikoli druga država.

Ukrajina prevedeno pomeni “mejna pokrajina”, kar nekako nakazuje na zgodovinsko umeščenost Ukrajine med Rusijo, Poljsko, predvsem pa mejitev na predele bivšega avstroogrskega imperija. Kot zanimivost lahko izpostavimo, da ima Rusija na obalah Ukrajine svojo črnomorsko pomorsko bazo, ki predstavlja najbližji dostop Rusije do Sredozemskega morja. Poskus približevanja dotične regije v zahodno evropsko orbito je, banalno rečeno, hoja v zelje na ruskem dvorišču. Pričakovanje, da bo Ruska federacija ob dotičnem dogajanju stala ob strani, je seveda popolnoma neumno. Tu še dodajmo, da trend evropske širitve na vzhod ni omejen na Ukrajino. Trgovski sporazum je poleg Ukrajine zavrnila tudi Armenija, medtem ko sta ga podpisali Moldova, mala “kvazi država” zraven Romunije, in Gruzija, ki je zaradi dolgoletnega približevanja Evropi doživela vojaški spopad z Rusijo.

Četudi je trend evropske ekspanzije na vzhod širši, pa ukrajinske težave odražajo njeno notranjo razcepljenost. Medtem ko je zahodni del pro-evropski, na volitvah so vse severne in zahodne pokrajine glasovale večinsko za Viktorja Yuschenka, so vse vzhodne in južne pokrajine glasovale za trenutnega predsednika Viktorja Yanukoviča. K temu je potrebno dodati, da je vzhodni - pro-ruski del države močno industrializiran. Pričakovati je, da bo zaradi trgovskega pakta ravno ta del države utrpel največ škode.

Evropa je v trgovskem sporazumu ponudila eno milijardo sredstev za izničenje negativnih posledic na ekonomijo, vendar je ta korenček za Ukrajino premajhen. Ukrajina mora namreč do julija 2015 povrniti 60 milijard zunanjega dolga, kar je tretjina letnega bruto domačega proizvoda. Prav tako dolguje dve milijardi ruskemu Gazpromu za plin. Plačilo je odloženo do naslednje pomladi, kljub temu pa je močen vzvod pritiska ruske strani.

Naloga ukrajinskih oblasti je torej, da si izpogajajo čim boljši dogovor z obema stranema na politični ravni. Problem slednje ravni pa je dejstvo, da so regionalne elite, kar smo nakazali že z rezultati volitev, popolnoma ločene. Ko se oblikujejo novi plani ukrajinske usmeritve na vzhod ali zahod, se elite sočasno soočajo z eksistencialno krizo. Del, ki bo izgubil zunanjo usmeritev, bo močno oslabljen tudi na notranjepolitičnem nivoju. Posledično nobena stran ne želi popustiti, medtem ko se vedno bolj agresivno polarizira državljane, kar seveda odpira nove nevarnosti.

Edina pozitivna posledica trenutne pat pozicije pa je dejstvo, da Evropska unija počasi, a trdno ugotavlja, da mora drugače pristopati do vzhodne politike, predvsem pa mora odpreti dialoge in enakopravno pristopati do Ruske federacije.