Ugrabitev Mirka Moravca je kot naročena prišla ksenofobnim resentimentom in represivnim policijskim in državnim taktikam, ki s protipravnimi vračanji prispevajo k eksternalizaciji evropskih meja. Trojico osumljencev, ki je zdaj v priporu zaradi ugrabitve, je policijska postaja Črnomelj namreč zaradi prečkanja meje prijela 29. aprila 2019, naslednjega dne pa jih je vrnila na Hrvaško. Spomnimo, da tovrstno postopanje tudi ni izjema, saj slovenska policija sistematično vrača migrante hrvaškim varnostnim organom, kjer jih hrvaška policija pogosto pretepe, okrade in uniči telefone. Letos je policija do marca obravnavala 1639 ilegalnih prehodov državne meje, od tega so 975 prebežnikov vrnili na Hrvaško.

Zgolj po uradnih policijskih podatkih je slovenski represivni organ tudi lani vrnil več kot polovico migrantov hrvaški policiji, sistematično vračanje pa se je začelo lansko poletje, kar je zaznal tudi urad Varuha človekovih pravic. Na policijski postaji v Črnomlju je še maja 99 odstotkov vseh obravnavanih migrantov zaprosilo za azil, junija pa je ta delež padel na pičle tri odstotke. Enako prakso so lansko poletje začele uveljavljati tudi preostale obmejne policijske postaje na južni slovenski meji v Metliki in Ilirski Bistrici.

Kot je razbrati iz statističnih podatkov in kot je obširno dokumentirano v poročilih aktivističnih in nevladnih organizacij na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, Slovenija sodeluje v verižnem izganjanju migrantov onstran meja Evropske unije v Bosno in Hercegovino. Medtem ko so izgnani migranti praviloma najprej pretepeni in oškodovani od hrvaških policistov, razmere v Bosni delujejo na način strategije izčrpavanja. Če že ne moreš odstraniti prihajajočih migrantov - ker je EU in zahodna mednarodna skupnost vsaj deklarativno zagovornik človekovih pravic - lahko vsaj narediš vse, da jim onemogočiš prehod meje.

Ker je izčrpavanje vse večje, kakopak tudi dodatne vojaške okrepitve in podaljševanje evfemističnih tehničnih ovir ne bodo pripomogle k varnosti, na kar so opozorili tudi protestniki in politične stranke na sobotnih demonstracijah v Črnomlju. A varnost na južnih mejah ne bo dosežena le zaradi varnosti zunanjih okoliščin, temveč tudi zaradi notranje logike samega občutka varnosti. Ker enovitost nacionalnosti pač ne obstaja, ker je vsaka kolektivna zavest vedno luknjičava in tako izpostavljena nevarnosti nečesa radikalno drugega, je občutek varnosti vedno lahko le iluzija - krinka pred vselejšnjo možnostjo paranoidnosti. Toliko je tudi občutek varnosti političen, saj je lahko vsak majavi vzklik, da smo varni, deloma zamolčan odgovor na to, da popolnoma varni nikoli ne moremo biti. In čeprav je največja nevarnost za varnost prav varnost sama, je še toliko bolj nevarna, če pozabimo, da varnost vara.

Kljub temu da je resentiment zamajanega, sicer tako ali tako majavega občutka varnosti, ujela ksenofobna desnica, je k političnim učinkom dogodka ugrabitve prispevala tudi policija. Čeprav je v izjavi po ugrabitvi namestnik policije Jože Senica razlagal, da je Slovenija med najvarnejšimi državami na svetu, so policisti zahtevali spremembo azilne zakonodaje. Četudi v primeru osumljencev ni šlo za prosilce za azil, temveč ravno nasprotno za migrante, ki so jih že vrnili na Hrvaško, je policija kot odgovor na dogodek omenila zahtevo, da se zakonodaja poostri.

Asociacije med dogodkom ugrabitve in ohlapno azilno zakonodajo ter nevarnimi političnimi učinki občutka varnosti so prispevale k še dodatni zaostritvi varovanja meje. Poleg dodatne vojaške okrepitve in omenjanja dodatnih mešanih patrulj na meji z Italijo je policija predlagala okrepitev ograje na meji, ki bolj kot realna prepreka pri prehodu meje učinkuje simbolno. A če nam to simbolno zaklinjanje varnosti in njene podtalne nevarnosti nikoli ne bo mogla popolnoma onemogočiti, in še več, če bomo, bolj ko se jo bomo skušali oklepati, bolj implicitno vedeli, da je nedosegljiva - potem je bolje kot na varnost staviti na preprečitev materialnih pogojev možnosti, zaradi katerih do tovrstnih dejanj, kot je ugrabitev, prihaja.