Vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujemo

Vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujemo

Mnenje, kolumna ali komentar
referendum o zakonu o drugem tiru in tehnična post-totalitarnsot menedžerskega diskurza.
22. 9. 2017 - 14.00

Referendum o zakonu o drugem tiru je jasen primer, na katerem lahko vidimo antipolitični način delovanja postkapitalističnega in menedžerskega tehnogospostva v vsem svojem sijaju. Post-totalitarni značaj gospodovanja se tu kaže kot zapiranje razprave pred političnim in kot osredotočanje medijskih žarometov na tehnične plati zakona in projekta. Vse se vrti okrog vladajočih jezikovnih iger, s katerimi politiki, menedžerji in strokovnjaki pletejo pravljice o napredku in razvoju ter družbeni blaginji. To je menedžerski diskurz, torej tehnična govorica o tem, “kako” in “kdaj” drugi tir. Na primeru tokratnega referenduma se post-totalitarnost diskurza, ki nam pod vprašaj ne omogoča postaviti smotrnosti samega drugega tira, prepleta z uveljavljeno politično tehnologijo. Verjetno prvi aksiom le-te se glasi: “Daj glas in bodi tiho”.

Z zamolčanim ukazom se ukinja javnost in s tem politika, torej sprejemanje odločitev med seboj enakih in svobodnih državljanov. Nastal prazen prostor, ki mu rečemo javnost, je prepuščen medijem, ki tako imenovane javne razprave ne zgolj posredujejo, temveč jo predvsem konstruirajo. Osrednja tehnika, prek katere to počnejo, je prav širjenje vladajočih jezikovnih iger, ki deluje že na ravni forme medijskega diskurza. Ta je menedžersko govorico od osamosvojitve dalje inkorporiral vase tako uspešno, da je tista “objektivna” pozicija medijev pravzaprav stališče menedžerja samega. Poskus političnega mišljenja situacije, v katero smo državljani z referendumom potisnjeni, se zato lahko začne le z zavrnitvijo vladajočih jezikovnih iger ali - v postmodernem žargonu - z njihovo “dekonstrukcijo”.

Da to ni lahko, se strankarski spin doctorji dobro zavedajo, celo računajo na politično nepismenost potrošnikov piar zasukov. Že sam referendum je bil sploh razpisan z veliko zaslugo stranke SDS, ki je v tesnem odnosu s pobudnikom Vilijem Kovačičem in mu je tudi pomagala zbrati podpise za razpis. Na ta način je Janševa stranka referendum izrabila izključno tehnično in nikakor politično, prinaša ji namreč več koristi. Prvič gre za enormne količine zagotovljenega medijskega oziroma piar prostora pred predsedniškimi in tudi poletnimi parlamentarnimi volitvami. Drugič pa lahko referendum potencialno zamaje aktualno vlado. In to ne da bi zakon sploh moral biti zavrnjen. Tretjič si s tem SDS opere roke in se v primeru sprejema zakona lahko v prihodnje sklicuje na voljo ljudstva ter, če bo v vladi, gladko nadaljuje s projektom. Četrtič je s stališča SDS popolnoma vseeno, kakšen bo izid, ker lahko vlada zakon le malo spremeni in ga ponovno pošlje v proceduro. Petič kot največja opozicijska stranka v medijski kampanji zaseda pomembno mesto, s katerega lahko uspešno širi menedžerski diskurz v podporo drugemu tiru ter se hkrati predstavlja kot rešitev, in ne del problema. Šestič pa SDS s prevzemom pobude zaseda prostor drugim strankam, ki bi se hotele krstiti za odrešeniške.

Te stranke in civilne iniciative, ki v kampanji nastopajo na enaki strani kot SDS, vse povzemajo iste tehnične argumente. Osredotočajo se na prepočasno in predrago gradnjo drugega tira ter na zastarelo traso. Tu imajo, gledano z dominantne ekonomske pozicije, prav. Rečeno v menedžerskem žargonu: “Če bi se hoteli razvijati hitreje kot konkurenčna Italija in Trst, je izgradnja drugega tira šele leta 2026 nesmiselna.” Poleg tega opozarjajo na netransparentnost projekta in možnost koruptivne porabe davkoplačevalskega denarja. A videti je, da ta očitek leti s pozicije SDS proti stranki SMC le toliko, kolikor se v isti sapi opozarja, da je prav ta SMC - in z njo še vsa “udbomafija” - tu problematična in bi SDS-ova vlada za identično potezo imela vso legitimnost.

To stališče drugega tira niti za trenutek ne postavlja pod vprašaj. Nihče se ne trudi utemeljevati, zakaj in čemu graditi drugi tir. Odgovori na ti vprašanji so apriorno predpostavljeni v vsesplošnem jezikanju o gospodarskem razvoju. Sledeč doktrini škotskih moralnih filozofov in predvsem najbolj znanega med njimi Adama Smitha, ekonomska substruktura namreč nevprašljivo omogoča socialno superstrukturo. V taki postavitvi pa je razvoj tisti, ki naj bi bil naraven in večen. Pozicija, ki jo pozneje prevzame in predela sam Marx, gleda na zgodovino kot na razvoj - smithovsko - ene Družbe in - marksovsko - produkcijskih načinov. To je pozicija, na kateri danes brezskrbno jezdijo vsi menedžerji, spodkopati je namreč ne znata ne levica in ne desnica, kaj šele center.

In kot vrhovni menedžer državnega premoženja vlada počne prav to. Sploh ji ni težko zaigrati na postreligiozne strune gospodarske rasti in delovnih mest. Nihče pri poslušanju ideologemov o svetleči se prihodnosti ničesar ne vpraša. Nihče ne pomisli na zgodovinsko dokazljiva spoznanja, da je vera v razvoj nemalokrat vodila in še vodi v milijone smrtnih žrtev, v opustošenje celotnih kontinentov in vse večje izkoriščanje delavcev ali celo njihovo odrabo zavoljo novih strojev. Vlada tako uspešno premešča tematizacijo problema z zakona o drugem tiru na drugi tir sam. Ta je v neštetokrat ponovljeni dikciji razglašen za nacionalni interes in predstavlja edino možno pot napredka in razvoja Slovenije.

V primeru, da zakon pade, ga bo vlada najverjetneje le nekoliko spremenila, ob tem pa tarnala, kako si državljani razvoja ne želijo in so sami odgovorni za lastne politične odločitve. Reč je v tem, da se odgovornost državljanov z vladnega pogleda konča pri oddaji lističa, ki služi kot Dogovor in ne Odgovor za Dogovorne vladne menedžerje. Prek “glasuj in molči” je, če verjamemo vladajočim jezikovnim igram, človek dolžen skleniti dogovor - “družbeno pogodbo” - s tistim, ki nato v zameno zagotavlja “red in mir”. To pomeni, da dogovorjenci, menedžerji, ki jih po Webru napačno imenujemo “profesionalni politiki”, dobijo v upravljanje javno premoženje. Ker pa to ni njihovo in privatno, zanj ne morejo odgovarjati, kot to lahko kapitalisti. Državljani so pri tem po hitrem postopku razglašeni za “nekompetentne” upravljati s tem ali onim. Še več - za ne dovolj izobražene, da bi sploh lahko razpravljali, kar pomeni konec vseh možnosti za odgovornost in politiko.

Vendarle referendum o zakonu o drugem tiru vseeno ohranja vsaj možnost približka političnemu odločanju, in sicer v primeru glasovanja “proti”. Politična pozicija proti razvoju v neskončnost in za dobro “navadnega” človeka teži k zamejevanju družbenega oziroma ekonomskega. Teži k zamejevanju nenehnega menedžerskega revolucioniranja družbenega. Ne se pri tem zavesti - glas proti zakonu ni tudi glas za SDS, ki ji, kot smo pokazali, oba možna izida ustrezata.

Glas “za” je, nasprotno, odločitev družbenega bitja, ki stremi zgolj k domnevno naravnemu napredku in namesto k dobremu življenju k ekonomski koristi. Z besedami sekretarja na ministrstvu za infrastrukturo Jureta Lebna: “Ko bomo začeli graditi, ne bo več vrnitve. Preprosto bomo na poti, na kateri bo vseeno, kdo bo vodil vlado, saj bo pot vodila v smer moderno.” Bodimo torej moderni in religiozni z napredka polnimi usti, a venomer tiho, če nas nihče nič ne vpraša, “volimo in molčimo”.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness