Začetek božično-novoletnega časa je v mestu Magdeburg, središču nemške zvezne dežele Saška-Anhalt, minil v znamenju incidenta na tamkajšnjem prazničnem sejmu. Petdesetletnik je z avtomobilom zapeljal v množico obiskovalcev sejma, pri čemer je umrlo pet ljudi, med drugim 9-letni otrok, več kot 200 ljudi pa je bilo ranjenih. Zvezne oblasti so po dogodku takoj sprožile preiskavo zaradi neupoštevanja protokola varovanja tovrstnih dogodkov. Protokol so v Nemčiji močno zaostrili po napadu na berlinskem božičnem sejmu leta 2016, ko je moški s tovornjakom zapeljal v množico in pri tem ubil 13 oseb. Neustreznost postopanja varnostnih organov odražajo tudi navedbe agencije Reuters, da so savdske oblasti nemško varnostno službo že lani opozorile, naj bodo pozorne na osumljenca, nekdanjega državljana Saudove Arabije Taleba Abdulmohsena, vendar opozorila niso upoštevali. Policija je moškega sicer takoj po dogodku pridržala, magdeburško tožilstvo pa je zoper njega sprožilo preiskavo zaradi sumov umora petih in poskusov umora 200 ljudi.  

V medijih so hitro zaokrožile informacije o Abdulmohsenu. Osumljenec od leta 2006 prebiva v Nemčiji in dela kot psihiater. V zadnjih letih se je javno oklical za kritika islama, nasprotnika množičnih migracij in odkritega podpornika skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo, krajše AfD. Zelo netipičen profil storilca torej.

Paradoksalno pa je dogodek, za katerim stoji njihov simpatizer, AfD uspešno instrumentalizirala za pridobivanje podpore pred februarskimi predčasnimi volitvami. Volitve je po razpadu Scholzeve semaforske koalicije za 23. februar razpisal nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier. Pa vendar, kako je glede na profil storilca sploh mogoče, da bi tragedijo AfD izkoristila za okrepitev baze zaslepljenih privržencev, ki pripadnost izkazujejo tudi z rednim obiskovanjem volišč. 

Tri dni po dogodku so člani AfD v Magdeburgu, ki velja za tradicionalno močno trdnjavo volivcev skrajne desnice, organizirali protipriseljenski shod, na katerem je zbrane nagovorila tudi sama vodja stranke in kandidatka za bodočo kanclerko, Alice Weidel. Weidel je v vznesenem govoru, nabitem z vprašljivo pristnimi domoljubnimi čustvi, dogodek označila za grozovito dejanje sovraštva, ki ga je izvršil islamski skrajnež. S čimer je po njenem sprožil rdeči alarm za stopnjo ogroženosti obstoja nemške nacije oziroma krščanske civilizacije nasploh. V prihodnjih dneh so se v več nemških mestih zvrstili shodi neonacistov in drugih podpornikov postfašistične scene, ki so med drugim zahtevali izgon vseh priseljencev v njihove države izvora.

Dezinformacije, ki so se po družbenih omrežjih razširile kaj kmalu po napadu, so na ulice pripeljale množice posameznikov, z naivno ponotranjenim diskurzom skrajne desnice o muslimanih kot poosebljeni eksistencialni grožnji obstoju nemštva. Posamezne dogodke, v katere je tako ali drugače vpletena oseba, ki prihaja iz večinsko muslimanske, znova in znova uspešno zlorabi skrajna desnica kot dodatno dokazno gradivo o pripadnikih islamske veroizpovedi, ki jim je uničenje krščanske civilizacije inherentna nuja.

V primeru napada v vzhodnonemški deželi Saška-Anhalt se je še dodatno potrdila srhljiva mobilizacijska moč skrajne desnice. Čeprav je bil storilec ateist, celo oster kritik islama, ki mu je bila ob vrnitvi v domovino Saudovo Arabijo zagrožena smrtna kazen zaradi kršitev načel islama, je AfD-ju brez večjih naporov uspelo spreobrniti dejstva v svoj prid. Že manj kot uro po napadu so se na Twitterju, družbenemu omrežju člana bodoče Trumpove administracije in ponosnega zagovornika skrajno desnih stališč, Elona Muska, pričele širiti dezinformacije. Pojavile so se trditve, da je bilo za napad na božičnem sejmu odgovornih pet sirskih prosilcev za azil, ki naj bi ubili vsaj 34 ljudi. Dirigiranje produkcije škodljivih laži pa je vodila avstrijska vzhajajoča zvezda neonacističnega podmladka, Martin Sellner. A glede na to, da se je po medijskih občilih kmalu razširila vest, da zločinec ni muslimanske veroizpovedi in da je celo njen odkrit nasprotnik, bi to po vseh pravilih moralo pomiriti vse paranoične islamofobneže, vendar jih ni. Mase ljudi so se v dneh po napadu kot že ničkolikokrat poprej množično zbrale na ulicah nemških mest in kot uročene vzklikale protipriseljenske slogane. Torej bi na tem mestu upravičeno podvomili o bojazni pred pošastjo islama kot glavnim skupnim imenovalcem volivcev leta 2013 ustanovljene Alternative za Nemčijo. 

Morebiti pa ljudje nezavedno občutijo, da sleherniku imanentna potreba po pripadnosti določeni skupnosti ni zadovoljena ter da so si ti sleherniki medsebojno odtujeni. Naivno pa mislijo, da bodo to potešili z družnim posvajanjem sovražnih nazorov, ki jim jih prikladno servira skrajna desnica. Porast podpore AfD bi lahko torej povezali z njihovo učinkovitostjo po zadovoljevanju temeljnih človekovih potreb, kot je potreba po pripadnosti. Ljudje ob tem večinoma ne preizprašujejo dejstva, da je njihova povezanost s somišljeniki utemeljena na sovraštvu do pripadnikov verskih, narodnih, spolnih in drugih manjšin. Pomembno jim je, da imajo nad sabo nekoga, v tem primeru politično stranko, ki združi Nemce iz celotne države in jih spodbuja k druženju na ulicah, kjer lahko ob skandiranju sovražnih gesel in fizičnem znašanju nad pripadniki manjšin vsaj za nekaj trenutkov občutijo, da njihovo srce in srce vseh sonarodnjakov bije kot eno. 

Velike mase ljudi je torej, če le imajo nad sabo karizmatičnega voditelja, moč pripraviti do participacije pri prizadevanju za dosego nekega skupnega cilja. To velja kljub vprašljivi smotrnosti zadanih ciljev in kljub morebitnim kršitvam temeljnih človekovih pravic, ki so včasih pač potrebne pod pretvezo zasledovanja višjega cilja. Obratno bi torej druge politične stranke potemtakem lahko našle vezivo, prednostni cilj, ki bi ustvarjal povezano skupnost, pripravljeno za kolektivno akcijo v smeri spodbujanja strpnosti, medsebojnega spoštovanja raznoterih kultur, kjer ne bi bilo prostora za sovraštvo.