Zakaj Čuvaji?

O tem, kako so bili pred dvajsetimi ali tridesetimi leti časi za zaposlene v medijih veliko boljši, posluša že nekaj generacij mladih, ki jih je pritegnil novinarski poklic. Nedavni poskusi politično motiviranih imenovanj vodilnih kadrov na javni RTV in v STA so le začasno odvrnili pozornost od stalne krize poslovanja v večini slovenskih medijih.

Da je STAnje resno, kot se je glasila ena izmed parol, ki še vedno visi z okna prostorov Slovenske tiskovne agencije, morda priča tudi skupni poziv sicer pri marsikaterem vprašanju nasprotujočih si in politično razklanih novinarskih predstavništev – Društva novinarjev Slovenije in Združenja novinarjev in publicistov. Državo pozivajo k močnemu povečanju podpore, ki jo potrebujejo predvsem tiskani mediji. Poziv je na mestu in res je, da so močni mediji pomembni za vitalno delovanje družbe. 

Razkriva pa tudi redko priznano dejstvo, da največje omejitve medijske svobode izhajajo iz tega, da so mediji danes pretežno tržna dejavnost. Utišanje medijev je toliko bolj jasno, če upoštevamo, da jih večina posluje z izgubo, kar pomeni, da jim mora nekdo zagotavljati svež kapital ali pa so prisiljeni v prodajo premoženja in zmanjševanje stroškov z odpuščanji. Slednje se očitno obeta Večeru, ki je lani dobil novo lastništvo. Po manj kot petinskih deležih, ki bi jih bilo treba priglasiti Ministrstvu za kulturo, so ga kupile družbe, ki so povezane z Martinom Odlazkom. Ta prek povezanih družb in posrednih lastništev obvladuje večino slovenskih komercialnih radijskih postaj, revij, med dnevnimi časopisi pa Svet24, Dolenjski list in Primorske novice. Pred enim mesecem je poslovodstvo medijske hiše Večer na seji sveta delavcev napovedalo odpuščanja zaposlenih, od tega večinoma novinarke oziroma novinarje. Tudi takrat se je oglasilo Društvo novinarjev Slovenije, ki je opozorilo, da gre za ukrep, ki bo okrnil verodostojne vsebine in jih ob hkratnem napovedanem rezanju honorarjev tudi osiromašil. 

Med prvimi bo morala Večer zapustiti novinarka Ana Lah, ki ji Večer ni podaljšal pogodbe o zaposlitvi, in to kljub temu, da je Lah pred malo več kot enim letom prejela nagrado Društva novinarjev Slovenije »Čuvaj« za izstopajoči novinarski dosežek leta za serijo člankov o zlorabah živali na slovenskih prašičjih farmah. Tudi sicer je ena najbolj prodornih novinark, ki jih Večer trenutno premore in ki pokriva marginalizirane tematike, kot so položaj platformskih delavcev, študentsko organiziranje in življenje beguncev. Kljub nespornim rezultatom po več letih dela ji Večer ni ponudil zaposlitve za nedoločen čas in prav zaradi te prekarnosti je sedaj tudi med prvimi, ki ostajajo brez dela. 

Gre za situacijo, v kateri bi se vsaj delno lahko prepoznala marsikatera novinarka ali novinar, v prvi vrsti tisti, ki so v poklic stopili v zadnjih petnajstih letih. Ne le v zasebnih medijih, ampak tudi na javnih televiziji in radiu, kjer so mlade novinarke in novinarji po več kot petih letih prisiljeni delati v polnem delavniku prek avtorskih pogodb ali s.p.-jev. 

Dejstvo, da so v poslovodno nezavidljivem položaju vodstev medijev tako uprave kot uredništva, jih to ne razrešuje odgovornosti, da ne skrbijo za kvalitetno novinarstvo in razvoj novinarskega kadra. Prakse, ki se jih poslužujejo mediji, da bi zmanjšali stroške, ki so seveda večinoma novinarske plače, ne delajo zgolj krivice tistim, ki jih doletijo, ampak delajo tudi škodo mediju samemu in medijem kot dejavnosti. Vrh tega je pogosto takšna praksa tudi nezakonita, kar na primer dokazujejo številne uspešne tožbe proti RTV zaradi kršitev delovne zakonodaje. 

Ob vseh lastnih problemih medijev ostajata gojenje novih novinarskih kadrov in zagotavljanje karierne perspektive za mlade novinarke in novinarje na žalost marginalni vprašanji za vodilne v medijskih institucijah. Iskanje in izobraževanje novih novinark in novinarjev je v veliki večini medijev nujno zlo, ne pa ključna razvojna dejavnost. Še več, tudi tistim, ki so se sami odločili za to pot in pokazali svoje sposobnosti, kot na primer Ana Lah, ne dobijo priložnosti niti za to, da bi nadaljevali svoje delo. Med vsemi ostalimi kvalitetami je očitno najbolj pomembno, kak strošek zaposleni predstavlja podjetju in kako enostavno je ta strošek zmanjšati. 

Čemu je torej namenjeno presojanje o kvalitetah posameznih novinarjev in novinark? Čemu je namenjena nagrada Čuvaj, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije? Nagrajencem očitno ne prinese kaj dosti več od osebne potrditve. Prvotno pa je namenjena temu, da se z njo pohvalijo medijske hiše same. Je del sistema formalnega in neformalnega ocenjevanja novinarskega dela, ki primarno služi vzpostavljanju samopodobe novinarstva kot meritokratičnega in prestižnega poklica. 

A to je vse prepogosto le privid. Dejansko poteka napredovanje in vpliv v novinarstvu po povsem drugih poteh. Pogosto gre za politični ali ekonomski vpliv in zveze, verjetno najpogosteje pa za senioriteto. Čas zaposlitve, in ne kvaliteta opravljenega dela v neki medijski instituciji, je tisto, kar vsaj na srednje visokih položajih odpira največ vrat. To se dobro kaže v tem, da so novinarski kolektivi, še posebej tistih na uredniških položajih in najbolj zaželenih dopisništvih, precej starejših, kot so bili nekoč. 

Primer Ane Lah izraža prepoznaven odnos slovenskih medijev do mladih novinark in novinarjev. Siljenje v razne oblike prekarne zaposlitve, pogosto skupaj z obljubami, da je redna zaposlitev za ovinkom. V času varčevanja, ki se v medijih itak dogaja nenehoma, pa so ti v prekarnih delovnih razmerjih prvi, ki zapustijo službo. Če uspejo dobiti novo službo v drugem mediju, bodo praviloma morali začeti kariero znova, spet na najnižjih položajih in ponovno dokazovati svojo zvestobo novemu časopisu, radiu, televiziji ali portalu. To ni značilno samo za komercialne medije, ampak tudi za nacionalko, ki je največja zaposlovalka novinark in novinarjev pri nas. 

Postavljanje mladih novinark in novinarjev bodisi v prekaren položaj ali na ulico na dolgi rok slovenskim medijem škodi celo bolj kot politično vmešavanje v medije. Mediji sami so naredili novinarski poklic nezanimiv za najbolj talentirane in spodbujali kariere tistih, ki so ustrežljivi in poslušni. V novinarstvo se poda veliko več pametnih mladih ljudi, kot si poklic zasluži. To je velika sreča ne samo za te medije, ki že tako dobijo na delovna mesta talente, ki bi bili v drugi branži plačani mnogo več, ampak tudi za družbo na splošno. Če država res usliši obe novinarski organizaciji in s sistemsko pomočjo močneje podpre delovanje medijev, mora to prinesti tudi vložek v razvoj, kar pa pomeni vložek v razvoj mladih novinark in novinarjev. 

Gal Krizmanič,

odgovorni urednik Radia Študent.