“Od vsega, kar zaslužim, obdržim zase 25 evrov. S tem si kupujem tudi vse, kar potrebujem za šolo, vse učbenike, zvezke, delovne zvezke. Prve tri mesece učbenikov nisem imel, ker smo denar bolj potrebovali za druge nujnejše stvari. V šoli sem rekel, da sem jih pozabil doma, pa so mi zagrozili, da bom moral od pouka, če jih ne bom imel. Tudi opremo, ki jo v šoli nujno potrebujem za praktični pouk, mi je posodila šola. Stara je, pred menoj so jo uporabljali že mnogi, nekaj pripomočkov tudi manjka. Velikokrat ta kovček pustim doma, ker je vse zarjavelo in me ga je sram pokazati. Tudi sošolci me zafrkavajo, ha, ha, ti imaš take stare klešče, moja pa so nove… Pa si mislim, glej, imam pač stare, moram nekako preživeti.”

“Operacija je bila posledica te deložacije. Preveč sem se namreč “sekiral”, živčen sem bil tako, da sem se kar tresel. Jokal sem vsak večer, ker sem vedel, da, če ne grem delat, bomo težje preživeli naslednji mesec, da morda ne bom imel denarja niti za vozovnico, ki jo potrebujem za šolo.”

Ta zgodba 18 letnega Vida in še mnoge podobne pripovedi že več kot dve leti vsak ponedeljek, ko so predvajane na Valu 202, šokirajo vesoljno Slovenijo. Predvsem ker gre za otroke, pa tudi zato, ker primerov za oddajo kar ne zmanjka. Leta 2013 je v Sloveniji pod pragom tveganja revščine živelo 271.000 ljudi. Če njim prištejemo še materialno prikrajšane osebe in osebe, ki živijo v gospodinjstvih z nizko delovno intenzivnostjo, pridemo do številke 400.000. Petina prebivalcev Slovenije tako živi pod pragom revščine ali pa v socialni izključenosti. Potrebno je prišteti še številne sicer zaposlene, ki pa plač ne dobivajo, ali pa se jim izplačujejo po kosih, zaradi česar tudi niso upravičeni do nadomestila za brezposelnost.

Kaj nam torej omenjena oddaja in, če smo iskreni, celotna ideja dobrodelnosti, ponuja kot rešitev? Na neko telefonsko številko lahko posameznik pošlje sporočilo in na ta način daruje nekaj evrov za osebo, katere zgodba nas je tako pretresla. Problem, ki je več kot očitno sistemski se torej rešuje z enkratno pomočjo. Na ta način se niti približno ne izboljša položaj ostalih nekaj sto tisoč ljudi, ki živijo v podobni stiski, niti se v resnici ne izboljša položaj tistega, ki mu je namenjen denar. S tem denarjem namreč ne rešimo težave, pri zgoraj omenjeni zgodbi recimo brezposelnosti staršev, oderuških najemnin in podobno, pač pa le podaljšamo in na kratki rok malenkostno olajšamo življenje v bedi. Ideja za tako dobrodelnostjo je popolnoma enaka, kot, ko je Unicef pred leti pozival, naj darujemo nekaj evrov in tem kupimo vrečo riža za anonimnega afriškega otroka, ki je po možnosti v nekem zakotnem begunskem taborišču. Na ta način smo mu bedno, brezperspektivno življenje podaljšali za še nekaj tednov, izvora njegovih težav pa niti približno nismo rešili.

Več kot očitno v sistemu, ki ga poganja pehanje za profitom, vsi ljudje ne morejo živeti človeka vrednega življenja, zato naj bi bilo sedaj na nas, tistih, ki nam gre malenkost bolje ali vsaj ne tako zelo slabo, da pomagamo sočloveku v stiski. Še bolj perverzne so verzije, ko so največji filantropi bogataši, ki dopoldne služijo mastne denarce z izkoriščanjem delavcev, popoldne pa, če malo karikiramo, otrokom teh istih delavcev velikodušno priskrbijo oblačila in hrano. Naslednja stopnja so podjetja, ki jahajo na občutku krivde in slabe vesti in nakup njihovih izdelkov predstavljajo kot način pomoči potrebnim, saj gre od vsakega izdelka določen odstotek ljudem v stiski. Tako naj bi s čim večjim trošenjem, na katerem temelji kapitalistični produkcijski način, reševali ravno tiste, ki jih ta istem proizvaja in je od njih odvisen, vendar pa je to že druga zgodba.

Seveda ne obsojam solidarnosti, vendar pa individualizirana oblika dobrodelnosti po eni strani zamegljuje obseg in globino problema, po drugi strani pa stanje nepravičnosti in neenakosti, ki je temelj te družbe, reproducira in z lajšanjem simptomov celo legitimira. Ravno zato, ker smo solidarni, naj zgodbe lačnih otrok ne bodo povod za darovanje nekaj evrov in s tem čisto ali vsaj potlačeno vest, pač pa razlog in mobilizacijska moč za zahtevanje strukturnega reševanja problemov in prevrat obstoječih družbenih razmerij, ki te probleme proizvajajo.