Sedmega julija smo si lahko kolektivno oddahnili – skrajna desnica, vsaj za zdaj, ne bo vladala Franciji. Nacionalni zbor, ki so mu predvolilne ankete napovedovale prvo mesto in celo možnosti za absolutno večino v spodnjem domu francoskega parlamenta, ni dosegel želenega preboja in je zasedel komaj tretje mesto. Na volitvah je namreč slavila Nova ljudska fronta, vsesplošna leva koalicija, ki jo sestavljajo štiri večje in več deset manjših levo usmerjenih strank, od socialdemokratov do komunistov. Zmaga levice je bila označena kot zgodovinska, dokaz, kaj lahko doseže, če se poveže in nastopi s priljubljenim programom, ki se zavzema za korenite socialne spremembe. Definitivno bi bilo nesmiselno zanemariti ves trud francoske levice in reči, da ni bila kolikor toliko uspešna. Vse ankete so ji napovedovale največ drugo mesto, relativna zmaga je bila torej zanjo veliko presenečenje. Vsekakor pa je oznaka »zgodovinska« morda preveč optimistična.

Spodnji dom francoskega parlamenta, za razliko od večine preostalih evropskih držav, ne uporablja proporcionalnega volilnega sistema, temveč dvokrožni večinski sistem. Kot vsak večinski sistem tudi ta redko natančno predstavi voljo volivcev. Če kandidat določene stranke namreč ne zmaga v prvem krogu oziroma napreduje v drugi krog in tam izgubi, je popolnoma brezpredmetno, ali je dobil 20 odstotkov glasov ali pa 49. Važno je le, da ni bil izvoljen. Tak volilni sistem, ki ga je vpeljal francoski predsednik Charles de Gaulle leta 1958, je več desetletij zaviral vpliv Komunistične partije Francije. Ta je na vsakih volitvah prejela okrog 20 odstotkov vseh glasov, a vedno bistveno manjši delež poslancev v spodnjem domu parlamenta.

Ta isti volilni sistem je do zdaj, skoraj uspešno, zaviral tudi rast Nacionalnega zbora, takrat še pod imenom Nacionalna fronta, saj se je redkokateri njen kandidat prebil v drugi krog, in tudi če se je, je tam izgubil. Tako je stranka, z izjemo leta 1986, ko so volitve potekale pod proporcionalnim sistemom, vse do leta 2012 ostala brez enega samega poslanca. Od takrat dalje pa ji je podpora hitro narasla, saj je dosegla dovolj veliko kritično maso glasov, da se lahko dobršen del njenih kandidatov prebije v drugi krog in tam celo zmaga. Prvi tak primer je bil dve leti nazaj, ko je stranka v nasprotju s predvolilnimi napovedmi osvojila 89 poslanskih mest. Letos, čeprav je stranka pristala na tretjem mestu, je koalicija Nacionalnega zbora in skrajno desnega krila stranke Republikancev osvojila 142 poslancev.

Kljub temu, da je skrajno desna koalicija pridobila malo manj kot četrtino vseh poslancev, si je močno povečala delež pridobljenih glasov. V prvem krogu je nabrala 33 odstotkov glasov, v drugem pa 37 odstotkov. Na kratko, skrajna desnica je pridobila okrog 15 odstotkov več glasov kot v prvem krogu leta 2022 in skoraj 20 odstotkov več v drugem krogu kot pred dvema letoma. V proporcionalnem sistemu, v katerem stranka dobi tolikšen delež poslancev, kolikšen je njen delež glasov, bi skrajna desnica dejansko zmagala z relativno večino.

Poraz Nacionalnega zbora in njegove zaveznice ni prišel ravno zaradi dvokrožnega sistema, saj sta Nova ljudska fronta in Macronova koalicija Skupaj pred drugim krogom taktično sodelovali, da bi preprečili zmago skrajne desnice. Vendar take taktike ne bodo mogle biti vedno uspešne. Letos sta obe koaliciji dobili skupaj 50 odstotkov glasov v drugem krogu. Za primerjavo, leta 2022 sta obe stranki skupaj v drugem krogu dobili skoraj 70 odstotkov glasov. Večji del izgubljenih 20 odstotkov je, lahko sklepamo, odšel k skrajni desnici.

So pa te volitve pokazale še en zanimiv podatek. V obdobju med prvim in drugim krogom volitev so razne agencije izvajale javnomnenjske ankete, v katerih so spraševali volivce, koga bi volili v drugem krogu glede na oddan glas v prvem krogu. Rezultati so pokazali, da je bila samo levica naklonjena vsesplošni republikanski fronti, da bi s tem preprečili zmago skrajne desnice. V primeru, da bi morali izbirati med kandidatom Nacionalnega zbora in Skupaj, bi več kot 90 odstotkov volivcev Nove ljudske fronte glasovalo za Skupaj. Nasprotno, od tistih, ki so glasovali za Macronovo renesančno zavezništvo in bi bili soočeni z izbiro, ali glasovati za Nacionalni zbor ali Novo ljudsko fronto, bi se okrog 50 odstotkov raje vzdržalo, zgolj 37 odstotkov pa bi glasovalo za kandidata Nove ljudske fronte. Nekatere raziskave so pokazale, da bi lahko Nova ljudska fronta osvojila okrog 60 poslancev več, Nacionalni zbor 50 poslancev manj, če bi volilci zavezništva Skupaj podprli levico s tako silo, kot so levičarji podprli centriste. Skratka, liberalci raje omogočijo skrajni desnici, da premaga levico, kot pa ji pomagajo, kar nas na tej točki ne bi smelo več presenečati.

Še huje, novi sklic spodnjega doma bo še bolj razdeljen in neoperativen kot pretekli. V prejšnjem je lahko Macronova koalicija še naprej predsedovala vladi, saj levica in Nacionalna fronta skupaj nista imeli dovolj glasov za izglasovanje nezaupnice. Vlada je tako vedno preživela, saj bi morali v prid glasovati tudi Republikanci, ki pa tega niso nikoli storili. Tokrat pa je prisotna skoraj popolna tripolizacija, z Novo ljudsko fronto na levi, Macronovim renesančnim zavezništvom na sredini in Nacionalnim zborom in zaveznico na skrajni desni. Katerakoli koalicija, ki bo hotela sestaviti vlado, bo morala pridobiti vsaj pasivnost ene od preostalih dveh, saj bi ji v nasprotnem primeru grozila nezaupnica, in to samo, da vlada ne pade. Za sprejemanje zakonodaje pa bo praktično nujno iskanje kompromisov.

Taka situacija lahko več kot škodi Novi ljudski fronti, če ta uspe izbrati skupnega kandidata za premierja in sestavi vlado. Namreč, tudi če nekako pridobi zunanjo podporo Macronove stranke in vlada ne odstopi nemudoma zaradi izglasovane nezaupnice, bo potrebovala glasove opozicije, da lahko sprejme proračun in uveljavi svoje zadane reforme. Uporaba tretjega odstavka 49. člena francoske ustave, ki omogoča sprejetje zakona brez glasovanja spodnjega doma, člena, ki ga je vlada Élisabeth Borne uporabila za sprejetje protidelavske pokojninske reforme leta 2023, je tokrat skoraj zagotovo izključena. Uporaba člena namreč predvideva takojšnjo nezaupnico, in težko je verjeti, da bi jo vlada preživela.

Edina pot za levico je torej sodelovanje z macronisti, ki pa so v preteklosti raje glasovali skupaj s skrajno desnico kot pa z levico. Vsakršna sprejeta reforma Nove ljudske fronte bi bila tako zelo razvodenela in ne bi prinesla nemudnega ukrepanja, ki ga je levica obljubila, to pa bi povzročilo še večji odliv glasov k skrajni desnici. In ker bi levica vodila vlado, bi jo lahko zlahka okrivili za neaktivnost in prelomljene obljube. Treba pa je seveda tudi dodati, da je zavezništvo Skupaj izključilo kakršnokoli sodelovanje, ki vključuje Nepokorno Francijo, najbolj levo stranko znotraj Nove ljudske fronte.

Zdi se torej, da je Francija obsojena na še tri dodatna leta nedelujoče oblasti. Težko lahko pričakujemo sploh minimalne reforme, ki bi lahko zaustavile rast skrajne desnice. Macronova taktika, da bi s predčasnimi volitvami ustvaril široko republikansko fronto s sabo na čelu, je, čeprav ni povzročila vzpona skrajne desnice na oblast, še vedno spodletela, saj ni v bistvu dosegla nič, razen da je še bolj ohromila delovanje parlamenta. In zaenkrat je videti, da se levica, tudi če združena, nikakor ne uspe prebiti skozi zgornji prag 30 odstotkov. Ni treba, da smo absolutni pesimisti, da se zavedamo, da je zmaga Marine Le Pen na predsedniških volitvah leta 2027 in njenega Nacionalnega zbora na sledečih parlamentarnih volitvah vedno verjetnejši izid. Dvokrožni sistem namreč ne bo mogel večno zdržati kot varovalka.