Svet stranke Levica mora te dni odločiti, ali bo sprejel ponujeni odstop Luke Mesca in izvršnega odbora stranke, potem ko je Levica na državnozborskih volitvah dosegla rezultat, ki je po Meščevih besedah »bistveno pod pričakovanji«. Ob tem se v stranki ukvarjajo še z vprašanjem, ali naj gredo v kompradórsko koalicijo pod vodstvom Roberta Goloba ali naj kljub lastni predvolilni kampanji, ki je temeljila na obljubah o sodelovanju v vladi, ostanejo parlamentarna opozicija. Čeprav sta obe odločitvi bržkone povezani, je za preživetje stranke nedvomno pomembnejše vprašanje, ali bo trenutno vodstvo stranke za strateško in taktično zgrešeno pozicioniranje Levice v predvolilnem ali kar večletnem obdobju dobilo zaupnico ali ne. 

Analizo volilnega rezultata Levice, ki se je uveljavila med liberali, lahko strnemo v dve točki. Prvič, Levica sama ni kriva za tako izrazit pojav taktičnega glasovanja, ampak si lahko – podobno kot LMŠ in SAB – lasti zasluge za rekordno zmago Goloba. Če bi liberali v naslednjem koraku priznali krivdo vodstva Levice za njen nizek rezultat, pa bi bila to zgolj krivda prevelikega radikalizma. 

A kaj, ko sta SAB in LMŠ izpadli iz parlamenta. Ali bi, če bi pod pragom ostala tudi Levica, njeni mandati pa bi posledično večinoma pristali v rokah največjih dveh strank, še zmeraj trdili enako – da je važna Golobova zmaga? Pojav izrazitega taktičnega glasovanja ni razlog za slab rezultat Levice na volitvah, ampak zgolj forma tega rezultata. Tako kot je Levica leta 2018 po izgonu notranje opozicije v dotlej vsaj še nominalno stranki-gibanju na volitvah pridobila predvsem glasove liberalnih volivcev, jih je na letošnjih volitvah izgubila. Ne le, da je stranka izgubila delež glasov zaradi povečane volilne udeležbe, ampak je v primerjavi z zadnjimi parlamentarnimi volitvami izgubila več kot trideset tisoč volivcev. Če bi držalo, da je Levica te glasove izgubila zaradi taktičnega glasovanja, bi moralo najprej držati, da Levica ni zmožna pridobiti novih glasov zaradi povečane volilne udeležbe. S tem bi trdili, da se glasovi zgolj pretakajo med liberalnimi strankami, tem pa na volitve ni uspelo privabiti novih volivcev. 

A to očitno ne drži že zaradi tega, ker so po vzporednih volitvah kar petino Golobovih volivcev predstavljali novi volivci. In nadalje, če smo predpostavili, da je razlog za to, da je nove volivce pobral Golob, ne pa Levica, spet taktično glasovanje samo, smo se ujeli v navadno krožno sklepanje. Taktično glasovanje je nenadoma postalo deus ex machina, ta pa razrešuje dogodek, ki ga ni. Razrešuje to, da so Levica in ostale liberalne stranke napletle dramo brez zapleta, dialog brez konflikta. Taktično glasovanje ničesar ne dokazuje, ampak zgolj premesti pozornost z dejstva, da je Levica po svoji vsebini postala enaka ostalim liberalcem.

Tako sploh ni jasno, kako bi lahko Levica v kampanji svoja stališča še dodatno omilila. Bi mar poleg ograjevanja od socializma in Marxa, ki sta doslej ostajala vsaj površinska simbola Levice, čeprav so ju že davno izpraznili vsebine, morali začeti še kampanjo za nižanje davkov? Bi se namesto že tako milega nasprotovanja Natu, ki ni več niti pogoj za vstop Levice v vlado, morali kar sredi belega dne zavzeti za »varnost in demokracijo«? Tudi brez izčrpnega naštevanja vseh premikov Levice proti sredini, kar pomeni v desno, je povsem razvidno, da dodatno »omiljevanje« stališč vodi zgolj v absurd, ki izničuje razlog za obstoj stranke. Če stranka ni zmožna ponuditi alternative liberalcem, kaj je potem sploh še njen smoter? V predvolilni kampanji se je dokončno pokazalo tisto, na kar so opozarjali že vsaj od konca Združene levice: strateška usmeritev Levice k sodelovanju z liberalci je smrt ideje Iniciative za demokratični socializem, ki bo v zadnji fazi pokončala tudi stranko Levica. Mescu in druščini se je temu tokrat uspelo izogniti bolj po sreči kot zaradi pameti.

Po sreči zato, ker so kampanjo v Levici tudi taktično izpeljali porazno. Da stranke ni bilo na terenu drugod kot po večjih mestih, ni seveda nič novega. Toda zakaj je denimo Mesec šel k youtuberju in faliranemu raperju Vauksu, ne pa na Radio Študent, če ne zaradi golega števila klikov in ogledov, brez presoje, čigavi in kakšni so ti ogledi. Zakaj je stranka šele teden dni po začetku uradne predvolilne kampanje objavila prvo vsebino na TikToku? Kako, zaboga, je lahko glavni in tako rekoč edini dogodek v organizaciji stranke raztresen pogovor Mesca s Slavojem Žižkom in Barbaro Rajgelj? Ne nazadnje, kam je izginil ves denar, ki ga je stranka prejela za uvrstitev v državni zbor leta 2018, če z njim ni zgradila lokalne mreže, za kampanjo pa je po lastnih besedah porabila 120 tisoč evrov? Kot je za Dolenjski list dejal kandidat v Brežicah, Peter Dirnbek, je porabila celo daleč najmanj med vsemi strankami.

Ponujeni odstop Mesca in izvršnega odbora moramo videti v luči teh vprašanj. Mesec in vrhuška stranke ne priznavata krivde za dolgoletno strateško zgrešeno usmeritev stranke, saj je Mesec sam obljubil, da bo Levica ostala »taka, kot je bila doslej«. Čemu potem ponujeni odstop? In ne nazadnje, ali bo o odstopu lahko glasovalo celotno članstvo Levice ali pa bo odločal zgolj svet stranke, ki ga kot namestnica koordinatorja vodi Asta Vrečko? Ta je na položaj prišla konec septembra, ko ne Miha Kordiš ne Violeta Tomič nista zbrala dovolj glasov za prevzem namestništva koordinatorja.

Glede na izjave, ki so jih podali v Levici, preden so se zavili v molk, in glede na to, da v stranki še zmeraj ni kandidata ali kandidatke, ki bi imela vsaj približno takšno javno prezenco kot Luka Mesec, si drznemo ponujeni odstop označiti kot blef. Blef, katerega namen je zakriti, da je stranka strateško popolnoma zašla. Blef, ki bo vodstvo opral krivde za manjše taktične napake, storjene v kampanji. In na koncu bodo dejali: saj je vendar uspeh, da smo sploh prišli v parlament. Pa naj nas, če si drznejo, tokrat končno demantirajo.