Sindikalne strategije v obdobju krize

V okviru slovenskega sociološkega srečanja, umeščenega v čas od štiriindvajsetega do šestindvajsetega oktobra, je potekala okrogla miza, poimenovana Sindikalne strategije v obdobju krize. Tema pogovora je bila neprilagojenost sindikalnih gibanj za spremembe, ustvarjene s prehodom iz keynezijanske ekonomije ponudbe v neoliberalno ekonomijo povpraševanja, ki se je dogodil v osemdesetih. Na pogovoru, ki ga je moderiral Miroslav Stanojević, so analizo trenutnega stanja in predloge za njegovo odpravo podali teoretiki Rastko Močnik, Maja Breznik, Srečo Dragoš in Branko Bembič. Po končanih prezentacijah je njihovo mesto zasedla trojica predsednikov sindikatov. Operativne poglede na fenomen so podali predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič, predsednik SVIZ-a Branimir Štrukelj in predsednik konfederacije sindikatov Slovenija Pergam Janez Posedi.

Samo debato je začel moderator, ki je razliko v uspešnosti sindikalnih gibanj po vzpostavitvi neoliberalne ekonomije v osemdesetih pojasnil na primerih Italije, Anglije in Nemčije. To je lahko storil z vzpostavitvijo koncepta strateške kombinatorike, ki je prihodnjim govorcem omogočila pojasnitev trenutnega zgodovinskega stanja sindikalnih gibanj. O tem, kako so jo države, katerih sindikati so se v neki meri artikulirali v skladu z razredno problematiko, odnesle bolje, nam več pove Stanojević.

Izjava dostopna na posnetku.

Na osnovi tročlene strateške kombinatorike je razpravo nadaljeval sociolog Rastko Močnik, ki je podal razloge za neuspešnost strategij ekonomizma oziroma reduciranja boja na zahteve za višje plače in socialnega partnerstva - snovanje kompromisov med kapitalom na eni in delavstvom, predstavljenim s sindikati, na drugi strani. O razlogih, zakaj je bila razredna strategija za razliko od drugih dveh uspešnejša, nam pove prek analize sestave današnje družbe.

Izjava dostopna na posnetku.

S svojim prispevkom je nadaljevala raziskovalka Mirovnega inštituta Maja Breznik, ki je za razliko od prejšnjega govorca, ki je svojo predstavitev osnoval na splošnem opisovanju strukture, fokus premestila na njene specifične simptome. Za začetek je obrazložila lastniške spremembe med letoma 2004 in 2008, prodajo državnih podjetij, prenos zasebnega v javni dolg ter varčevanje pri javnih storitvah - po njenem mnenju štirje glavni problemi današnje ekonomije. Zadnji del predstavitve pa je posvetila historični utemeljitvi sindikalne strategije.

Izjava dostopna na posnetku.

Mesto zadnjega teoretičnega sogovorca je prevzel član Inštituta za delavske študije Branko Bembič, ki je tako kot vsi prejšnji govorniki pravilnost strategije opredelil na osnovi razreda. Tema njegove eksplikacije je bil problem sindikalnega odpora proti razredni segmentiranosti na centralni segment redno zaposlenih in periferni segment prekercev. Znotraj dane problematike je razločil kratkoročni in dolgoročni interes delavstva. Kratkoročni interes sam pojmuje kot zadrževanje strategije v mejah ekonomistične paradigme, ki ohranja segmentiranost, medtem ko je dolgoročni povezan s prestopanjem mej lastnega segmenta in prepoznanja skupne problematike. O primeru zglednega sindikalističnega delovanja, ko so delavci centralnega segmenta v nelojalni konkurenci spoznali isti problem kot periferni delavci v super eksplotaciji, nam več pove Bembič.

Izjava dostopna na posnetku.

Z Bembičevim govorom je bil teoretični del panela zaključen in stole predavateljev so zasedli sindikalisti. Od njih je le Branimir Štrukelj deloval vsaj približno skladno s tem, kar so povedali sociologi.

Izjava dostopna na posnetku.

Medtem ko je predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije bolj ali manj govoril o zgodovini sindikalnih gibanj in strategijo boja za delavske pravice reduciral na predloge, kot je prepoved slovenskim premierjem, da obiščejo Angelo Merkel, je nekaj več povedal Janez Posedi. Za konec poslušajmo njegovo izjavo, v kateri neenotnost sindikatov problematizira skozi razdrobljenost osmih central.

Izjava dostopna na posnetku.

Poročal je Matija Jan.