Armenija in Azerbajdžan sta sprejela dogovor o prekinitvi ognja in s tem zaustavila najmočnejše obstreljevanje, odkar se je novembra lani končala vojna za Gorski Karabah. Spomnimo, da je v vojni ozemlje Gorskega Karabaha prešlo iz rok Armenije, ki ga je imela pod oblastjo od leta 1994, v roke Azerbajdžana. Ozemlje naseljuje armensko govoreče, pretežno krščansko prebivalstvo, obdaja pa ga azerbajdžansko ozemlje s pretežno muslimanskim prebivalstvom. Do tokratnih spopadov je prišlo na armenskem ozemlju blizu meje z regijo Kelbadžar, ki je lani pripadla Azerbajdžanu. Armenija je za spopad okrivila Azerbajdžan, ki naj bi kršil mirovni sporazum s tem, da njegovi vojaki ostajajo na armenski strani meje. Medtem je Azerbajdžan za spopad okrivil Armenijo, ki naj bi začela obstreljevati njegove položaje v Kelbadžarju. Od podpisa mirovnega sporazuma novembra lani sicer obe strani druga drugo redno obtožujeta njegovega nespoštovanja.

Talibanska delegacija iz Afganistana se je na vabilo Kitajske sestala na skupnih pogovorih. Kitajski zunanji minister Vang Ji je talibansko delegacijo pozval, naj ukrepa zoper skupino Muslimansko gibanje Vzhodnega Turkestana oziroma Muslimansko stranko Turkestana. Gre za ujgursko džihadistično skupino, ki si prizadeva za vzpostavitev neodvisne države Vzhodni Turkestan na ozemlju današnje kitajske province Šindžjang. Gibanje je sicer tesno povezano s talibi in je denimo leta 1999 svoj glavni štab preneslo v Kabul, ki je bil tedaj pod oblastjo talibov. Prav tako ima tesne povezave z Al Kaido, njegova sirska veja pa se je borila v sirski vojni proti Asadu. Kitajska ima z Afganistanom 76 kilometrov dolgo mejo, ki poteka po visokogorju in na njej ni nobenega cestnega mejnega prehoda. Na srečanju so se talibi zavezali, da nikomur ne bodo pustili, da bi z afganistanskega ozemlja ogrožal Kitajsko, v zameno pa se je Kitajska zavezala k nevmešavanju v notranje zadeve Afganistana in ponudila ekonomsko pomoč pri obnovi države. Predvidoma želi Kitajska tudi na ozemlje Afganistana razširiti svoj infrastrukturni projekt pobude En pas, ena cesta. Talibi sicer v zadnjih mesecih zavzemajo številna ozemlja iz rok afganistanske vlade, potem ko je večina ameriških vojakov zapustila državo. Popoln umik ameriške vojske je načrtovan pred koncem prihodnjega meseca.

Medtem je ruski obrambni minister Sergej Šojgu Tadžikistanu, ki meji na Afganistan, obljubil dodatno orožje in vojaško opremo ter razširil usposabljanje njegovih vojakov. Rusija, Tadžikistan in Uzbekistan pa so za naslednji teden napovedali skupne vojaške vaje ob tadžikistanski meji z Afganistanom. Na afganistanski strani meje naj bi po trditvah talibov ti že zavzeli 90 odstotkov obmejnega ozemlja, kar sicer afganistanska vlada v Kabulu zanika. So pa prejšnji mesec talibi zavzeli glavni mejni prehod, po spopadih pa se je več sto afganistanskih vojakov pred talibi zateklo v Tadžikistan. Rusija še posebej svari pred borci Islamske države, ki naj bi po njenih trditvah začeli prihajati v severni Afganistan iz Sirije, Libije in drugih držav. Talibi so v zadnjih dveh mesecih zavzeli mejne prehode tudi na mejah s Pakistanom in Iranom.

Ekvadorsko upravno sodišče je ustanovitelju Wikileaksa Julianu Assangeu odvzelo ekvadorsko državljanstvo, saj naj bi bila njegova vloga za naturalizacijo nekonsistentna in podpisana z različnimi podpisi, prav tako naj Assange ne bi plačal potrebnih pristojbin. Assange sicer po besedah svojega odvetnika v sodnem postopku ni mogel sodelovati, saj je zaprt v britanskem zaporu, kjer čaka odločitev sodišča o izročitvi Združenim državam Amerike. Assange je ekvadorsko državljanstvo prejel leta 2018, ko mu je vlada Lenina Morena kot ekvadorskemu diplomatu neuspešno poskušala omogočiti izhod iz ekvadorskega veleposlaništva v Londonu. To mu je zagotavljalo zatočišče pred aretacijo britanskih oblasti vse do leta 2019, ko mu je Ekvador odvzel politični azil. Prav Morenova vlada je tudi sprožila postopek na upravnem sodišču za odvzem Assangevega državljanstva.

Libanonski predsednik Michel Aoun je po pogajanjih s poslanskimi skupinami mandat za sestavo nove libanonske vlade podelil Najibu Mikatiju, ki je bil premier že dvakrat – prvič le štiri mesece leta 2005, nato pa med letoma 2011 in 2014. Mikati je z naskokom najbogatejši Libanonec – več kot dve milijardi evrov je ustvaril v gradbeništvu in telekomunikacijah. Njegovo imenovanje je bilo med državljani Libanona sprejeto vse prej kot z navdušenjem, saj je bil že večkrat kredibilno obtožen podkupovanja, velja pa tudi za tipičnega predstavnika libanonske politične elite, proti kateri že več kot dve leti sporadično potekajo obsežni protesti. Mikati obljublja nepolitično tehnično vlado, katere prva naloga bodo pogajanja z nekdanjo kolonialistko Francijo, ki obljublja mednarodno finančno pomoč v višini skoraj milijarde evrov pod pogojem političnih in gospodarskih reform. Libanon to pomoč krvavo potrebuje, saj je država od lani tehnično v bankrotu, pomanjkanje sredstev pa je prizadelo številne javne službe. 

Novice iz Slovenije

Sodišče je zavrnilo kazensko ovadbo proti delavkam in delavcem v kulturi, ki so oktobra lani pred ministrstvo za kulturo postavili mize in stole, oblite s krvjo. Ovadbo je vložila policija, saj je po besedah ministra za kulturo Vaska Simonitija tako imenovani umetniški projekt predstavljal grožnjo likvidacije politikom in uradnikom ministrstva. Sodišče je ministrovo interpretacijo projekta zavrnilo, rekoč, da ni šlo za objektivno grožnjo z napadom, temveč za umetniški projekt z namenom provokacije.