Giorgijin pohod na Rim
Italijanke in Italijani so se včeraj podali na predčasne volitve. Do tega je prišlo po padcu vlade narodne enotnosti tehnokrata Maria Draghija. Volitev se je udeležilo 64 odstotkov volilnih upravičenk, kar je najnižja volilna udeležba na italijanskih parlamentarnih volitvah sploh. Prvič je bila udeležba celo nižja kot na slovenskih parlamentarnih volitvah v istem letu. Zmagala je samooklicana desnosredinska, v politični praksi pa preverjeno desna koalicija, sestavljena iz štirih strank - Bratov Italije Giorgie Meloni, Lige Mattea Salvinija, Naprej Italija Silvia Berlusconija in manjše stranke z imenom Mi, zmerneži. Koalicija je po delnih izidih v skupnem osvojila okoli 44 odstotkov glasov. Znotraj koalicije in na volitvah nasploh je največja stranka s 26 odstotki postala postfašistična Bratje Italije. Levosredinska koalicija, zbrana okoli Demokratske stranke, je prejela nekaj manj kot 26 odstotkov glasov, zmagovalci volitev pred štirimi leti Gibanje petih zvezd pa dobrih 15 odstotkov. Na četrto mesto se je uvrstila skupna lista strank Akcija in Živa Italija nekdanjega italijanskega premierja Mattea Renzija.
Svoje predstavnice je ljudstvo prvič volilo po novem volilnem zakonu, sprejetem na referendumu leta 2020. Z njim so število poslank v poslanski zbornici zmanjšali s 630 na 400, število senatork pa s 315 na 200. Italija ima sicer kombinirani volilni sistem, kjer večino predstavnic izvolijo po proporcionalnem volilnem sistemu, približno tretjino pa z enokrožnim večinskim sistemom. Mesto v parlamentu si tako zagotovi kandidatka, ki v posameznem okraju osvoji največ glasov, tudi če ne gre za dejansko večino. Po tako imenovanem first-past-the-post sistemu volijo denimo vse poslanke v Združenem kraljestvu. Tak sistem omogoča predvsem večjim strankam pridobitev dodatnih mandatov, ki jim nato zagotavljajo večino v obeh domovih parlamenta.
Na zadnjih volitvah leta 2018 je danes zmagovalna stranka Bratje Italije osvojila nekaj več kot štiri odstotke glasov. Na včerajšnjih volitvah so rezultat volitev izboljšali za več kot šestkrat. Novinarka časnika Politico Europe Paola Tamma pojasni, na čem temelji njihova zmaga.
Sto let po Mussolinijevem pohodu na Rim leta 1922 se bo na vrh Italije - kot kaže - povzpela Giorgia Meloni, do pred nekaj leti tudi javna občudovalka Benita Mussolinija. Odnos Giorgie Meloni do fašizma in njeno politično zgodovino obrazloži Tamma.
Giorgia Meloni bo tako postala prva ženska na čelu Italije. Tia Kozjek, sodelavka Sektorja Ž, feministične oddaje na Radiu Študent, spregovori o tem, zakaj to za feminizem ni uspeh.
Volitve niso bile le velika zmaga desnice, ki v absolutnem številu ni pridobila bistvenega števila volivk. Z 12,1 milijonom glasov leta 2018 je število po projekcijah povečala za približno 800 tisoč. Večji del uspeha temelji na nizki volilni udeležbi. Volitve so tako v veliki meri poraz leve sredine in praktično neobstoječe levice v Italiji. Tamma neuspeh na volitvah pojasnjuje z neuspešnim predvolilnim povezovanjem.
Poraza ni doživela le leva sredina, temveč tudi stranke na desnici. Edina zmagovalka volitev je Meloni s svojo stranko. Strankarska poraženca pa sta kljub zmagi desne koalicije oba njena koalicijska partnerja, ki sta svoj rezultat od prejšnjih volitev poslabšala. Poraz je grenek predvsem za Salvinijevo Ligo, ki si je še nedolgo nazaj želela postati prva stranka države. Razlog za njen neuspeh pojasni Bruno Valerio Alfonso s Katoliške univerze Srca Jezusovega.
Alfonso razloži vzroke tudi za rezultat Silvia Berlusconija, nekdanjega prvega moža desnice in večkratnega italijanskega premierja. Na volitvah je njegova stranka dobila okrog osem odstotkov glasov.
Pretekli mandat je v veliki meri zaznamovalo Gibanje petih zvezd. Bolj kot njena relativna moč, ki jo je dobila na volitvah, so odmevale znotrajstrankarske afere in predvolilni razhod med nekdanjim predsednikom stranke Luigijem di Maiem ter nekdanjim premierjem in sedanjim predsednikom stranke Giuseppejem Contejem. Ravno zato Alfonso meni, da je stranka padcu podpore navkljub z rezultatom lahko zadovoljna.
Največ duhov buri nova zunanja politika bodoče vlade, ki so jo desničarji pred volitvami glasno napovedovali. A v Italiji se je že ničkolikokrat izkazalo, da ravno pri obljubah o zunanjepolitičnih potezah - predvsem v odnosu do (po mnenju mnogih Italijanov) tiranske Evropske unije - pred volitvami stranke ponujajo zgolj prazne obljube. Tamma razloži, kaj lahko pričakuje Bruselj in kako bo vlada ravnala v odnosu do Rusije.
Nova desna vlada pa kljub jasnemu rezultatu v določeni meri ostaja neznanka. Tamma pojasni, kaj bodo prvi izzive nove desne koalicije.
Po besedah Tamme je od dejanske spremembe politik večjega pomena dejstvo, da je na volitvah ene ustanovnih članic Evropske unije zmagala skrajno desna stranka s svojimi koalicijskimi partnerji.
Z zmago skrajne desničarke Giorgie Meloni se spreminjajo razmere ne le v Italiji, temveč tudi na evropskem političnem parketu. Povezava Evropskih konservativcev in reformistov bo postala druga največja po številu prebivalcev v državah, kjer stranke članice te evropske grupacije vodijo vlade. Poljski in Češki se tako pridružuje še Italija. To ni nepomembno v kontekstu razmerij na evropski desnici, kjer Evropska ljudska stranka izgublja primat. Najbolj zahodna prestolnica, kjer vlada stranka članica Evropske ljudske stranke, je že danes Zagreb.
Vir fotografije: flickr, creative commons
Dodaj komentar
Komentiraj