Intervencija za interventne zakone
Prejšnji četrtek so poslanci Slovenske demokratske stranke v državni zbor vložili interpelacijo zoper ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana. V stranki menijo, da je minister odgovoren za poslabšane razmere v zdravstvu in da ga bremenijo neizpolnjene obljube o izboljšanju stanja. V največji koalicijski stranki Gibanje Svoboda pa v interpelaciji vidijo priložnost za razpravo o zdravstveni reformi, ki leži na plečih interventnega zakona o zdravstvu. Interventni zakon o zdravstvu, uradno Zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema, je državni zbor sprejel 14. julija lani. Sprejet je bil z namenom obvladovanja dolžine čakalnih vrst, ki so po pojasnilu vlade nastale zaradi obvladovanja pandemije novega koronavirusa. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, krajše ZZZS, pa so maja izvedli analizo interventnega zakona in ugotovili, da svojih ciljev vlada z njim ni dosegla. Čakalne dobe v zdravstvu so namreč dolge, od sprejetja zakona pred enim letom pa so se še podaljšale. V današnjem OFFsajdu si bomo podrobneje ogledali interventni zakon o zdravstvu v luči interpelacije ministra za zdravje.
Slovensko zdravstvo je v krizi že več let, ne le od začetka pandemije. Že Janševa vlada je obljubila, da bo krizo rešila, in za reševanje krize sprejela interventni zakon. A se aktualna vlada z ukrepi v njem ni strinjala, zato je sprejela svojega. Zakon dopolnjuje oziroma spreminja dele zakonov o zdravstveni dejavnosti, pacientovih pravicah in zdravstvenem varstvu ter zavarovanju. S temi dopolnitvami in spremembami se dodatno ureja ustanavljanje zdravstvenih zavodov in povečuje pooblastila njihovih uprav, predvsem na primarni ravni. Vlada je tudi odstopila od določenih določb v teh zakonih, s čimer predvsem osebnim zdravnikom daje možnost prerazporejanja pacientov za zagotovitev krajših čakalnih dob. Zakon pa večinoma sestavljajo začasni ukrepi.
Z namenom skrajšanja čakalnih dob je bilo zdravstvenim zavodom z zakonom omogočeno izvajanje dodatnih dejavnosti oziroma dejavnosti, ki presegajo osnovno financiranje zavoda. Sredstva za te posege vlada zavodu izplača po realizaciji, brez sklepanja dodatnih pogodb. V določbo o takem financiranju spadajo tudi koncesionarji, ki pa jim vlada postavlja dodaten pogoj. Za prejem financiranja ne smejo najeti osebja, ki je obenem zaposleno v javnem zavodu. Vlada je določila tudi, da morajo zavodi, ki do konca marca čakalnih dob niso zmanjšali do »zadostne mere«, kot je to definirano v zakonu, izvesti javni poziv za vključitev zasebnikov v svojo dejavnost. Nazadnje pa zakon določa še formule za izračun višin dodatkov za povečan obseg dela za zdravstveno osebje. V opoziciji ocenjujejo, da so za financiranje določb v zakonu od sprejetja porabili že dodatnih 137 milijonov evrov.
Konec oktobra lani pa je vlada sprejela še en interventni zakon, tokrat Zakon o nujnih ukrepih za zajezitev širjenja in blaženja posledic nalezljive bolezni COVID-19 na področju zdravstva. V tem zakonu so nekatere člene izvirnega zakona iz julija spremenili. Odpravili so varovalko za preprečitev previsoke porabe javnih sredstev, ki je ministru za zdravje dala pooblastila za ustavitev ukrepa v določenem zavodu. Izvajanje ukrepa za specifičen zavod je prej minister za zdravje lahko prekinil, če se je razmerje med storitvami, ki jih opravi zavod, in storitvami, ki jih opravijo koncesionarji, spremenilo za vsaj 30 odstotkov. Dodatno pa je bilo določeno, da se izvajanje ukrepa prekine do konca leta, če v danem letu financiranje preseže 100 milijonov evrov. Takih omejitev v zdajšnji različici zakona torej ni več. Dodali pa so člen, ki zdravstvenim zavodom omogoča, da z zaposlenimi sklepajo dodatne podjemne pogodbe, če vseh svojih dolžnosti niso sposobni opraviti med delovnim časom. Omogoča jim torej, da zaposlene »najemajo« tudi izven delovnega časa, ne da bi jim morali plačati nadure. Minister za zdravje pa mora po spremembi zakona pristojnemu odboru državnega zbora na tri mesece pošiljati poročila o zmanjšanju čakalnih dob.
Dušan Keber, zdravnik in član civilne iniciative Glas ljudstva, komentira primernost ukrepov glede na obstoječe probleme v javnem zdravstvu.
Izvrševanje ukrepov iz interventnega zakona se torej plačuje pavšalno po realizaciji obravnave. Keber razloži težave pri takem načinu plačevanja.
Na ZZZS so vladi že večkrat predlagali prehod s pavšalnega na ciljano plačevanje. Generalna direktorica ZZZS, docentka doktorica Tatjana Mlakar, pojasni njihov predlog.
Kako pa bi bil po Kebrovem mnenju videti sistem ciljanega plačevanja, kot ga predlagajo na zavodu za zdravstveno zavarovanje?
Mlakar poudari, da reduciranje ukrepov in težav z njimi na financiranje ni na mestu, ter pove, kaj so na ZZZS predlagali namesto tega.
Kebru se nasprotno zdi, da je kvantitativni vidik obravnav še kako pomemben za skrajševanje čakalnih dob.
S spremembami, ki jih je v interventni zakon prinesel novembrski zakon, je prišel v prakso tudi sistem podjemnih pogodb, s katerimi javni zdravstveni zavodi torej lahko svoje zaposlene »najamejo« kot zasebne izvajalce.
Glede na poročilo analize ZZZS so nekateri izvajalci v enem dnevu opravili več kot sto obravnav, medtem ko so drugi le eno. Pri tem pa je pomembno, da hitrost še ne pomeni kvalitete. Mlakar meni, da individualna hitrost nima pomembnega vpliva na širšo sliko.
Velike razlike pa se ne pojavljajo le med individualnimi izvajalci, temveč tudi med medicinskimi panogami. Mlakar razloži, da primerjava med panogami ni primerna.
Kako na ZZZS opravljajo takšne analize, kot je aktualna, in kakšen je njihov namen?
Sredi junija pa so na ZZZS objavili tudi apel vodstva, naslovljen na vlado. V njem orišejo področja, ki se jim zdijo pri vladnem urejanju zdravstva najbolj problematična. Prvo izmed teh je pogostejše izvajanje enostavnejših storitev na račun zahtevnejših pri zasebnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti, drugo pa odhod kadrov iz javnega v zasebno zdravstvo. S tem, tako na ZZZS, odvzemajo delovno silo panogam, ki se ukvarjajo z najnujnejšimi posegi, obstajajo pa le v obsegu javnega zdravstva. Razloge za odhod kadrov komentira Mlakar.
Za razliko od obeh sogovorcev predsednik strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj razlog za krizo zdravstva vidi skoraj izključno v ministru Bešiču Loredanu. Meni, da bi zdravstvo funkcioniralo bolje, če ministra sploh ne bi bilo, kot če je minister Bešič Loredan. A čeprav se vsakič znova najde krivce in zamenja vodstvo, ostane za paciente situacija enaka kot prej. Še naprej čakajo.
Vir slike: Facebook
Dodaj komentar
Komentiraj