Jezusovi begunci
Nemška policija je zunaj evangeličansko-luteranske cerkve v Berlinu prijela afganistanskega prosilca za azil, ki je imel v cerkvi zatočišče. Oblasti so ga konec prejšnjega tedna skladno z Dublinsko uredbo deportirale na Švedsko. To so storile le nekaj dni preden bi bil njegov primer avtomatično predan Nemčiji. Afganistanec je v Nemčiji imel zatočišče v cerkvi župnije v Steglitzu na jugozahodu Berlina. Tam je užival tako imenovani cerkveni azil. Šlo je za enega od štirih afganistanskih beguncev, za katere je bilo pristojno zvezno mesto Hamburg in ki so se pred deportacijo zatekli v Berlin. V Nemčijo so se s Švedske preselili, ko jim je vlada nacionalističnih Švedskih demokratov preklicala dovoljenje za bivanje in zanje izdala odredbo o deportaciji v Afganistan. Vsi štirje so spreobrnjenci v krščanstvo, zaradi česar jim v Afganistanu od talibanskega prevzema oblasti leta 2021 grozi smrtna kazen.
Primer Afganistanca, ki se je pred deportacijo neuspešno zatekel v berlinsko cerkev, povzame berlinski dopisnik portala Euractiv Nick Alipour.
Po Dublinskem sistemu je prošnjo za azil dolžna obravnavati prva država Evropske unije, v katero prosilec vstopi. Druga država lahko prosilce deportira nazaj v državo vstopa, vendar imajo oblasti za to na voljo pol leta, sicer morajo obravnavo prošnje avtomatično prevzeti, na kar je računal deportirani Afganistanec.
Nekatere župnije begunce nastanijo v stanovanjih v lasti Cerkve, begunci se preživljajo sami, otroci pa hodijo v šole. Cerkev v Steglitzu si cerkveni azil razlaga ožje in azilanti zato spijo v cerkvi. Zanje skrbi kongregacija in tako zemljišča cerkve praviloma ne zapuščajo. Afganistanca so berlinski policisti v civilu opazovali iz avtomobila in aretirali, ko se je oddaljil od cerkvenega dvorišča. V cerkev, kjer je Afganistanec bival, policisti niso vdrli. To je bila kompromisna rešitev berlinskega župana Kaija Wegnerja, ki ni hotel neposredno prekršiti cerkvenega azila, kar je od njega zahteval župan Hamburga Peter Tschentscher. Spor med regijama glede spoštovanja cerkvenega azila opiše Alipour.
Tako imenovani cerkveni azil pravne veljave nima. Župnije v primeru cerkvenega azila izkoristijo nenapisano načelo, da policija na območja cerkev ne vstopa, in prosilcem za azil ponudijo začasno zatočišče pred deportacijo ter na ta način posredujejo med begunci in državo. S tem jim omogočijo pritožbo in ponovno obravnavo njihovega primera ali čakanje na iztek roka za deportacijo po Dublinskem sistemu.
Cerkvena posest v Nemčiji sicer nima nobene zavezujoče pravne zaščite, je pa Nemški zvezni urad za migracije in begunce leta 2015 sprejel nezavezujoč sporazum s katoliško in protestantsko cerkvijo, po katerem bi v večini primerov urad cerkveni azil spoštoval. Po dogovoru župnije svoj azil odobrijo le kot zadnjo možnost beguncev v primeru skrajne stiske, ki jo sicer ugotavljajo po lastnih kriterijih, o tem pa obvestijo državne oblasti. Zvezni migracijski urad to v večini primerov sprejme in ob predložitvi dokumentacije ponovno preuči primere beguncev, ki so za tako imenovani azil zaprosili Cerkev. Gibanje za priznanje cerkvenega azila se je začelo leta 1983 po samomoru turškega državljana Cemala Kemala Altuna, ki ga je pred deportacijo iz Zahodne Nemčije poskušala zaščititi ena od župnij v Berlinu.
Deportacije cerkvenih azilantov so bile po letu 2015 redke, vendar je Zvezni urad za migracije in begunce nekatere prošnje za azil tudi po posredovanju Cerkve zavrnil. Pomembnejši je primer ruske družine, nastanjene v cerkvi v Spodnji Saški, ki jo je maja lani zvezni migracijski urad deportiral v Španijo. To je bil prvi primer vdora policije na cerkveno posest po letu 1998. Nekatere deportacije cerkvenih azilantov po ukazu zveznega urada na koncu niso bile izvedene, na primer decembra lani, ko so deportacijo Somalca na Finsko z živim zidom policiji onemogočili župljani Bremna. Oblasti so v nekaterih primerih, ko se glede upravičenosti azila niso strinjale s Cerkvijo, duhovnikom in redovnikom izrekale globe zaradi nezakonite nastanitve. Državno nasprotovanje konvenciji cerkvenega azila pa je po poročanju duhovnikov postalo resnejše šele z nastopom sedanje vlade pod vodstvom premiera Friedricha Merza in njegove Krščansko demokratske unije.
Argumente protestantske in katoliške Cerkve proti ukinjanju cerkvenega azila predstavi sogovornik.
Nenapisana konvencija cerkvenega azila, ki nima pravne podlage, temveč temelji bolj na tradiciji in družbeni moči Cerkve, nekaterim kategorijam beguncev v Nemčiji predstavlja zadnjo možnost zaščite pred deportacijo. Deportacije prosilcev za azil, kot je zadnja deportacija Afganistanca iz Berlina, napovedujejo konec takšnih konservativnih ovir za izganjanje tujcev.
Dodaj komentar
Komentiraj