La Hora del Pueblo
Po nevznemirljivih venezuelskih parlamentarnih volitvah pred štirimi leti, ki jih je večina opozicije bojkotirala, se je letos odvil precej bolj bojevit spopad za naslednji šestletni mandat predsednika Venezuele. Na volitvah je ponovno slavil venezuelski predsednik Nicolás Maduro, ki je osvojil svoj tretji predsedniški mandat. Po uradnih rezultatih državne volilne komisije je osvojil okrog 51 odstotkov glasov in s tem premagal svojega glavnega tekmeca Edmunda Gonzáleza Urrutio, za katerega je glasovalo okrog 44 odstotkov volivcev. Ob razglasitvi ponovne zmage Madura je na noge planila opozicija, ki je uradne rezultate označila za lažne, na ulicah po vsej državi pa so izbruhnili množični protesti, ki jih policija skuša na vse kriplje zatreti.
A vrnimo se za začetek v čas pred volitvami. V tokratni bitki se je potegovalo deset kandidatov, edina z možnostjo zmage pa sta bila že omenjena Nicolás Maduro, trenutni predsednik iz Združene socialistične stranke Venezuele, ter Edmundo González, maloznani bivši diplomat, ki je kandidiral iz opozicijske koalicije strank, imenovane Demokratična enotna platforma.
Do prvih večjih sporov je sicer prišlo že marca pri potrjevanju kandidatur. Opozicija je namreč Državnemu volilnemu svetu, ki je, kot pravijo, pod nadzorom Madurovih zaveznikov, očitala, da jih ta ovira pri registraciji predsedniškega kandidata. Več o zapletih, ki so se začeli že pred samo predsedniško tekmo, pojasni Paul Dobson, neodvisni novinar iz Venezuele.
Zaradi tega postopka vložitve kandidature za predsedniške volitve je bilo, kot pravi Dobson, zelo težko pričakovati, komu se bo uspelo prijaviti. Kljub temu da je koalicija desnih strank za svojega kandidata registrirala Gonzaleza, je razmišljala o menjavi kandidata po vložitvi kandidature.
María Corina Machado, ki jo je kot opozicijsko kandidatko že lani predlagala koalicija Enotna platforma, kandidature ni mogla vložiti, saj jo je Vrhovno pravosodno sodišče januarja dokončno diskvalificiralo zaradi njene podpore ameriškim sankcijam. Prvotno jo je že junija lani diskvalificiral generalni nadzornik, ki nadzoruje upravljanje z javnimi sredstvi.
Preidimo na same volitve. Volilna udeležba na tokratnih predsedniških volitvah se giblje okrog 54 odstotkov, kar je 10 odstotkov več kot pred šestimi leti ter 20 odstotkov več kot na parlamentarnih volitvah pred štirimi leti. Dobson je mnenja, da je bil dan volitev precej miren, glasovanje pa se je odvilo brez večjih težav.
Kljub temu da je samo glasovanje potekalo mirno, sogovorec opozarja, da je do nepravilnosti prišlo po zaprtju volišč in sledečem štetju glasov.
Madurova zmaga je glede na rezultate državne volilne komisije tako imenovanega Državnega volilnega sveta postala jasna že po 80 odstotkih preštetih glasov. Opozicija sicer uradnim rezultatom ne verjame in trdi, da je González premagal Madura s skoraj 70 odstotki vseh glasov. Opozicija si je zmage obetala tudi zaradi predvolilnih anket, ki so namigovale na njeno močno zmago. Kljub temu so nekatere ankete kazale na tesen rezultat med tekmecema, pri čemer bi vseeno slavil Maduro. Dobson pravi, da obstaja sum, da so bile ankete, ki so napovedovale tesno zmago Madura, lažne.
A trditve opozicije in anket na stran, očitno je, da je Maduro na tokratnih predsedniških volitvah izgubil veliko podpore. Na volitvah leta 2018 je namreč osvojil skoraj 68 odstotkov, torej slabih 20 odstotkov več kot letos. Dobson za tak izid krivi Madurovo liberalizacijo ekonomskih politik in njegov prelom s politiko predhodnika Huga Cháveza.
Delno so razlog za upad podpore Maduru tudi sankcije, ki so jih Združene države Amerike naperile proti venezuelski naftni industriji, ki jo je vlada nacionalizirala med predsedovanjem Cháveza in s tem okrepila ekonomijo ter socialne programe. Več pojasni sogovorec.
Meni pa, da je vlada z liberalizacijo vseeno šla predaleč. Maduro skuša tako privabiti tuje investitorje, a ob enem posega v pravice, zlasti delavske pravice, venezuelskega prebivalstva.
Z neoliberalnimi reformami, ki poslabšujejo življenjske razmere zlasti za najrevnejši del prebivalstva, je Maduro odgnal del volilne baze, ki ga je nekoč podpirala.
Zaradi premika vlade v desno je začelo škripati tudi pri nekdanjih zaveznikih Madura. Najbolj glasni so v Komunistični stranki Venezuele, najstarejši še aktivni stranki v državi, ki ima zaradi kontinuitete precej teže na levem polu. Komunisti so bili med najbolj aktivnimi podporniki Huga Cháveza, do leta 2020 pa so podpirali vlado Nicolása Madura. Pred parlamentarnimi volitvami leta 2020 se je stranka zaradi Madurove protidelavske politike odcepila od vladajoče koalicije in na volitvah skupaj z drugimi levičarskimi strankami kandidirala kot opozicija. Odnos med strankama je dodatno poslabšala intervencija Vrhovnega pravosodnega sodišča leta 2023, ko je to odstavilo vodstvo stranke in na njegovo mesto postavilo člana iz frakcije, ki je naklonjena Maduru. Teden pred volitvami pa je po poročanju strankarskega glasila komunistov Ljudske tribune tožilstvo začelo s sodnim postopkom proti vidnemu članu Héctorju Alejou Rodríguezu, sekretarju komunistične stranke za mednarodne odnose. Jasno je torej, da komunisti na tokratnih predsedniških volitvah niso podprli Madura, temveč neuspešnega kandidata Enriqueja Márqueza.
Za dodaten trn v peti Maduru se lahko izkažejo negativni odzivi drugih držav na rezultat volitev, med katerimi, kot pravi Dobson, so tudi nekateri Venezuelini tesnejši zavezniki.
Na ulicah torej odmevajo nezadovoljni vzkliki tako desne opozicije kot razočarane levice. Ali se bo Maduro ob tem uspel obdržati na oblasti in ali bo njegovo vodenje države vodilo v še večje omejevanje delavskih pravic, lahko le ugibamo, z zgodovino Latinske Amerike v mislih pa lahko zgolj upamo, da ne bodo nemiri pripeljali do novega skrajno desnega vojaškega državnega udara.
Dodaj komentar
Komentiraj