Libija ni ena, Libij je več – ali Libija sploh še je?
Pred nekaj urami je zaprisegel vladni kabinet premierja Fatija Bašaga, ki ga je v torek potrdil libijski parlament s sedežem v Tobruku v vzhodnem delu države. Libija ima tako zdaj dve operativni vladi, eno v Tobruku in drugo v prestolnici Tripoli, ki jo vodi Abdul Hamid Dbeibah. Ta je tranzicijska, izbrana po seriji srečanj na Libijskem forumu za politični dialog, ki pod okriljem Stephanie Williams, posebne odposlanke Združenih narodov za Libijo, pod tem imenom deluje od septembra 2019. Al Dbeibahova vlada je pred skoraj letom dni nasledila vlado Fajeza Al Saradža in s tem prevzela status mednarodno priznane politične izvršne oblasti v Libiji. Njena naloga, ki so jo določili na omenjenem forumu v tunizijski prestolnici Tunis, sta bili konsolidacija oblasti in izvedba predsedniških volitev.
Te bi morale potekati 24. decembra lani, vendar je odbor libijskega parlamenta, pristojen za nadzor volitev, dva dni pred izvedbo glasovanja sporočil, da jih ne bo mogoče izpeljati. Državna volilna komisija do tedaj namreč še ni objavila končnega seznama kandidatov in je dan poprej razpustila volilne odbore ter tako efektivno preprečila izvedbo glasovanja.
Odbor je ob tem predlagal, da bi se predsedniške volitve izvedle 24. januarja, hkrati z že prej zamaknjenimi parlamentarnimi. Do danes v Libiji niso izpeljali nobenih – skupna izvedba predsedniških in parlamentarnih volitev je trenutno načrtovana za junij – to pa je neposredno in posredno tudi vzrok za samosvoje delovanje »vzhodnega« parlamenta v Tobruku. Ta je februarja za premierja imenoval Bašago ter ga zadolžil za sprejetje ustavnih dopolnil in določitev datuma volitev v časovnem okviru štirinajstih mesecev. Kot pojasnjuje Giuseppe Acconcia, novinar, profesor in raziskovalec na univerzi v Padovi, s katerim so se pogovarjali za današnji OFFsajd, se tako v Libiji izrisuje dvovladje, ki bo državo spet razdelilo na vzhod in zahod.
Leta 2011 je v Libiji po padcu predsednika Moamerja Gadafija, ki je bil na oblasti več kot štiri desetletja, izbruhnila državljanska vojna, od takrat pa je razdeljenost države povsem običajno stanje. Zadnje volitve so potekale leta 2014, ko je bil izvoljen tudi trenutni tobruški parlament. Vzhod države je od leta 2015 de facto obvladoval poveljnik tako imenovane Libijske državne vojske Kalifa Haftar, ki se je septembra lani začasno umaknil z vojaškega položaja, da bi kandidiral za libijskega predsednika. Kako razdeljen je pravzaprav tudi sam vzhod, se kaže v obsežnosti Bašagovega vladnega kabineta, ki ga sestavlja 29 ministrov, šest državnih ministrov in trije podpredsedniki.
Po sogovornikovih besedah je Bašagovo imenovanje mogoče zvesti na dva imenovalca, ki nista neposredno povezana, vendar je prvi vplival na drugega: neuspešna tranzicija je namreč spodbudila pripravljenost na kompromis oziroma izbiro Bašage.
Boj med vzhodom in zahodom za prevlado v Libiji poteka kljub premirju, sklenjenemu oktobra 2020. Oba nosilca oblasti sta le zadnja v vrsti posameznikov, ki so ga vodili. Bašaga je svojo kariero zgradil v vojski in politiki, nazadnje je deloval kot notranji minister v mednarodno priznani vladi Al Saradža, Dbeibah pa je poslovnež, ki je dobičke koval v obdobju gradbenega buma, še pod Gadafijevim režimom.
Pri lovljenju političnega ravnotežja je pomemben vidik opiranje na milice, ki so se med vojno razširile po celotni državi; v nadaljevanju Acconcia razloži, od kod Dbeibah črpa parapolitično podporo.
Vseprisotnost milic obenem pomeni precejšnjo varnostno grožnjo, kar je v začetku februarja spoznal Dbeibah, na katerega so poskušali izvesti atentat. V streljanju na konvoj vozil sicer ni bil poškodovan. Acconcia zaradi Bašagove vojaške zgodovine v isti sapi izpostavlja, da ta v primerjavi z Dbeibahom bolje razume notranje delovanje terorističnih in militantnih organizacij. Pri državah, kot je Libija, je to pomembno zaradi splošnega obvladovanja pogosto kaotičnih razmer.
Ob oblikovanju Dbeibahove vlade si je ta želela nadeti ime narodne enotnosti. Že takrat se je zdelo, da bo ta cilj – če ne že utopičen, pa vsaj zelo optimističen – težko izpolnila. Četudi bi bila izvedba volitev gotovo deležna obtožb o nepravilnosti, je prestavljanje njihovega datuma oddaljevanje od zavezanosti demokraciji, izpričane vsaj na deklarativni ravni. Dbeibah je oblast pripravljen predati po junijskih volitvah, vprašanje pa je, kako legitimna bo njegova vlada sploh do takrat. Združeni narodi, ki si prizadevajo za stabilizacijo Libije, so v uradnem stališču za zdaj zapisali le, da glasovanje o Bašagovem ministrskem kabinetu ni zadostilo standardom transparentnosti in predpisanim postopkom. Williams, omenjena posebna odposlanka Združenih narodov za Libijo, je Bašago nazivala izvoljeni premier, iz česar pa se še ne da sklepati, da bi mednarodno priznanje prešlo na njegovo vlado. Ravnanje OZN ne bo v bližnji prihodnosti nič manj pomembno, kot je bilo do zdaj.
Libija je sicer le ena izmed afriških držav, v katerih se bijejo tako imenovane proxy vojne svetovnih sil. Acconcia pri tem opozarja, da nekatere izmed njih, denimo Francija, zavzamejo obe strani, s čimer izkoriščajo tamkajšnjo katastrofično situacijo.
Kot smo slišali, uporablja Acconcia za Libijo izraz failed state. Čeprav se interpretacije analitikov glede tega razlikujejo, pravkar sprejeti odlok Dbeibahove mednarodno priznane vlade o delitvi države na 18 provinc, ki bi jih vodili župani pod njegovim vodstvom, nakazuje nadaljnje razkosanje Libije. To – se zdi – ni korak k doseganju stabilnejše države.
Dodaj komentar
Komentiraj