Prijavitelji kršitev namesto žvižgačev
Z začetkom naslednjega tedna se bo zaključila javna obravnava predloga Zakona o zaščiti prijaviteljev. Celovit zakon o zaščiti žvižgačev, ki ga pri nas še nimamo, naj bi v slovenski pravni red prenesel direktivo Evropske unije iz leta 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava. Rok za prenos direktive v nacionalne zakonodaje se je iztekel 17. decembra lani, ministrstvo za pravosodje pa je pet dni po izteku tega roka predlog zakona vložilo šele v medresorsko usklajevanje. V tem sicer ni nobena izjema, saj so direktivo v svojo zakonodajo prenesle zgolj štiri evropske države. Medtem je minilo že več kot pet let od obsodbe žvižgačev, ki so razkrili tako imenovane LuxLeaks dokumente. Ti so bili prvi v vrsti razkritij industrije za skrivanje premoženja v davčnih oazah.
Predlog zakona določa področja, na katerih bo veljala zaščita žvižgačev, uvaja tristopenjski sistem prijav kršitev in določa pogoje za zaščito prijaviteljev kršitev ter globe za postopkovne kršitve njihove zaščite. Do sedaj je bilo varstvo žvižgačev v omejenem obsegu zagotovljeno po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, nad izvajanjem katerega bdi Komisija za preprečevanje korupcije. Ta bo po predlogu novega zakona dobila dodatna pooblastila za pomoč žvižgačem v pravnih postopkih in bo še naprej temeljni organ za varstvo žvižgačev v republiki. Kot je za Radio Študent dejal namestnik predsednika komisije Simon Savski, predlog zakona, kot ga je pripravilo ministrstvo, ni ustrezen.
Predlog zakona naj bi pri določitvi področij, na katerih se bo izvajal, izhajal iz evropske direktive. Veljal bo denimo za področja javnega naročanja, finančnih storitev, varnosti izdelkov, varnosti v prometu, varstva okolja, varnosti hrane, javnega zdravja in varstva zasebnosti. Po oceni komisije so področja zastavljena preozko, je povedal Savski. Varstvo žvižgačev bi moralo biti v zakonu obravnavano celovito in bi moralo pokrivati kar celotno področje javnega sektorja.
Izjava
V Društvu novinarjev Slovenije, ki je bilo dejavno že pri sprejemanju evropske direktive, ocenjujejo, da so pri opredelitvi področja, na katerem bo veljala zaščita žvižgačev, na ministrstvu preveč dvoumno definirali tudi to, ali bo zakon veljal zgolj za pravne zadeve Evropske unije ali se bo nanašal tudi na kršitve slovenskega prava. Podrobneje pojasni generalna sekretarka društva Špela Stare.
Varstvo žvižgačev zakon zagotavlja na način, da delodajalci prijavitelju zaradi njegove izpostavitve nepravilnosti ne smejo zadati povračilnih ukrepov. Zakon pri tem določa, da lahko prijavitelji zaprosijo za sodno varstvo, prav tako pa Komisiji za preprečevanje korupcije nalaga, da mora žvižgaču nuditi pravno svetovanje in podobno. Tako Simon Savski kot Špela Stare se strinjata, da bi moral iti zakon pri zaščiti še dlje.
Zakon bi uvedel tristopenjski sistem prijav kršitev. Podjetja, ki jih zadeva zakon, bodo morala, če tega niso že storila, vzpostaviti notranji sistem za prijavo kršitev. Tako naj bi zaposleni kršitev najprej prijavil zaupniku znotraj svoje organizacije. Če žvižgač ne izpolnjuje kriterijev za notranjo prijavo ali pa je notranjo prijavo že podal in meni, da niso bili sprejeti ustrezni ukrepi za odpravo kršitev, lahko kršitev prijavi zunanje: torej denimo Komisiji za preprečevanje korupcije ali policiji. Šele na koncu naj bi se žvižgač obrnil na javnost oziroma medije ter javno razkril informacije o kršitvah. Postopek je po mnenju Špele Stare v osnovi sicer dobro zastavljen, vendar ima najmanj dve pomanjkljivosti. Zakon namreč ne predvideva možnosti ugovora žvižgačev na odločitve organov v postopkih notranje in zunanje prijave kršitev. Pogoji za upravičenost žvižgača do zaščite ob javnem razkritju informacij pa so zastavljeni preveč nejasno, ocenjujejo v društvu novinarjev. Po 16. členu je namreč žvižgač upravičen do zaščite po zakonu v primeru javnega razkritja informacij, če v treh mesecih od podane zunanje prijave niso bili sprejeti ustrezni ukrepi, če utemeljeno domneva, da lahko kršitev pomeni neposredno nevarnost za javni interes ali če v primeru zunanje prijave obstaja tveganje povračilnih ukrepov.
Morda največja luknja v predlogu zakona pa je varstvo anonimnih prijaviteljev kršitev. Po petem odstavku petega člena bi namreč veljalo, da se anonimna prijava ne obravnava, do zaščite po tem zakonu pa so upravičeni le žvižgači, ki so prijavo sicer podali anonimno, a je bila kasneje njihova identiteta razkrita.
Da ni razloga za različno obravnavo anonimnih in neanonimnih prijav, se strinjajo tudi na Komisiji za preprečevanje korupcije.
Izjava
Predlog zakona določa tudi višino glob za postopkovne kršitve varstva žvižgačev, denimo z razkritjem njihove identitete ali izvedbo povračilnih ukrepov, kot je odpoved delovnega razmerja. Najvišja določena globa za tako kršitev je 6000 evrov.
Iz vseh pomanjkljivosti zakona, obravnavanih v oddaji, je očitno, da bo moral biti zakon za izpolnjevanje svojega cilja še dopolnjen. Če pri prenosu evropske direktive že zamujamo, naj vsaj po vsebinski plati zakon dejansko zagotavlja varstvo žvižgačev in ne zgolj nove mrtve črke na papirju pravne države.
Novinarska vprašanja smo poslali tudi na ministrstvo za pravosodje, a nam do zaključka redakcije niso uspeli odgovoriti. Odgovore smo prejeli 7. januarja in jih objavljamo v celoti:
Zakaj se po petem odstavku petega člena zakona anonimna prijava kršitve ne bi obravnavala?
Iz obrazložitve predlagane določbe izhaja, da želimo spodbujati dobroverne, resnične in verodostojne prijave, kar je dostikrat pogojeno tudi s prevzemanjem odgovornosti za prijavo. Predlog zakona ne prepoveduje vsebinske obravnave prijave, določa pa, da se prijave ne obravnava po tem zakonu. Anonimne prijave namreč obravnavajo Inšpektorati in drugi pristojni organi skladno s postopkovno zakonodajo, ki velja na njihovem področju. Ta predlog zakona v ureditev po drugih predpisih ne posega.
Zakon med zaščitnimi ukrepi ureja zaščito identitete prijavitelja v nadaljnjih postopkih in olajšuje sodno varstvo v primeru povračilnih ukrepov, ki bi jih le-ta lahko bil deležen v svojem delovnem okolju. Anonimni prijavitelji, za razliko od znanih, po predlogu ne bodo deležni posebne dodatne zaščite, bodo pa vsekakor deležni zaščite, ki so je bili deležni tudi do sedaj, po veljavnih predpisih.
Na primer, Zakon o inšpekcijskem nadzoru v drugem odstavku 24. člena določa obveznost obravnave anonimnih prijav. Anonimni prijavitelji so deležni varstva, kot ga zagotavlja Zakon o inšpekcijskem nadzoru, med drugim se varuje njihova identiteta (drugi odstavek 16. člena).
Razlog za predlagano ureditev je v tem, da je anonimne prijave vsekakor mogoče vsebinsko obravnavati in odpraviti morebitne kršitve, ki so v njih sporočene, vendar pa anonimnemu prijavitelju ni mogoče zagotavljati vseh ukrepov za zaščito, ki jih ta zakon ponuja. Če s prijaviteljem ni mogoče komunicirati, mu ni mogoče posredovati dodatnih informacij; če ni znano kdo je prijavitelj, prav tako niso smiselni dodatni ukrepi za zaščito identitete.
S predlagano določbo tudi v ničemer ni izključeno prizadevanje in ukrepanje gospodarskega subjekta, v katerem je zaposlen notranji prijavitelj, da na podlagi anonimne notranje prijave odpravi nepravilnost ali kršitev predpisov. Nekatera podjetja že sedaj v praksi spodbujajo tudi anonimne prijave.
Seveda pa bomo na podlagi odzivov v fazi strokovnega usklajevanja pristop glede anonimnih prijav ponovno preučili, glede na izkušnje deležnikov v praksi in njihove predloge.
Kdaj bi se štelo (po 16. členu), da je prijavitelj utemeljeno domneval, da lahko kršitev pomeni neposredno ali očitno nevarnost za javni interes? Zakaj to v zakonu ni bolj podrobno določeno?
Želi se spodbujati zlasti prijave po notranjih in zunanjih poteh; če te ne bi bile uspešne, pa javno razkritje in posledično pomoč v primeru povračilnih ukrepov. Pri tem je pomembno, da delavec oz. prijavitelj svoje pravice uveljavlja v za to predvidenih postopkih, medtem ko kršitve predpisov, ki prizadenejo ne le njegov osebni interes, ampak širši, na primer varnost države, javno zdravje, čisto in zdravo okolje, pitna voda, javna varnost, preprečitev večjega oškodovanja proračuna države ali EU in podobno, kadar so podane okoliščine, ki so v interesu širše skupnosti. Kadar bi z razkritjem prijavitelj želel preprečiti večjo, nepopravljivo škodo na navedenih področjih, bi lahko rekli, da je utemeljeno domneval, da lahko kršitev pomeni neposredno ali očitno nevarnost za javni interes.
Na podlagi zakonske določbe bo treba obstoj elementov ugotavljati v vsakem konkretnem primeru, saj jih vnaprej na zakonski ravni ni mogoče v celoti zajeti in definirati. Pri tem pa poudarjamo, da je od takšne presoje odvisno le upravičenje do zaščitnih ukrepov, ki jih v primeru javnega razkritja lahko zagotavlja KPK.
Vsekakor bomo opravili dodaten razmislek, če bomo v okviru strokovnega in medresorskega usklajevanja v zvezi s to določbo prejeli dodatne predloge in pripombe.
Dodaj komentar
Komentiraj