Žvižgačem še ne bo odžvižgalo
V ponedeljek je trojček evropskih institucij - Evropski parlament, Evropska komisija in Svet Evropske unije - dosegel dogovor o zaščiti tako imenovanih žvižgačev, torej prijaviteljev korupcijskih dejanj in nečednih poslov - svinjarij, če hočete. Direktiva, ki jo morata na glasovanju aprila formalno potrditi še Evropski parlament in Svet Evropske unije, bo na ravni Evropske unije vzpostavila enotne standarde za zaščito žvižgačev in tako končala prakso neenotne zakonodajne ureditve med članicami. Slednje je do izraza prišlo predvsem v odmevnejših primerih razkritij, na primer v aferah Luxleaks in Panamski dokumenti.
Izvor izraza žvižgač sega v 19. stoletje, ko se je v anglosaških državah povezoval z osebami, ki so javnost opozarjale na bilokakšno nevarnost. Današnjo, sodobno definicijo pojma oziroma težave z njim predstavi Alma Sedlar iz organizacije Transparency International Slovenija.
Ko bo usklajena direktiva sprejeta, bo najpomembnejša pridobitev po mnenju Sedlar ravno “spodbuda”, ki bo poslana državam članicam, da uskladijo in sprejmejo ustrezno zakonodajo na večinoma neurejenem področjem. Sedlar predstavi še vprašanje, okoli katerega je med Evropskim parlamentom na eni strani ter Evropsko komisijo in Svetom Evropske unije na drugi potekala najbolj burna razprava.
Svoje mnenje o direktivi predstavi tudi Špela Stare, generalna sekretarka Društva novinarjev Slovenije.
Direktiva sicer predvideva, da prijavitelji svoje opažanje o nezakonitih aktivnostih sporočijo zaupniku znotraj organizacije, v kateri delujejo, ali pa se obrnejo na pristojne organe. Ta možnost predstavlja prva dva kanala direktive. Direktiva določa, da lahko žvižgač po tretjem kanalu, to je, da se obrne neposredno na javnost, poseže le v treh primerih: prvič, ko je že izčrpal prva dva kanala, drugič, ko meni, da je ogrožen javni interes in je zato treba ukrepati nemudoma, in tretjič, ko meni, da pristojni organi svojega dela ne bi opravili, saj so v konfliktu interesov in zato obstaja nevarnost uničenja dokazov. Tretji kanal in svoje videnje le-tega predstavi Stare.
Stare še poudari, da je definicija za uporabo tretjega kanala preveč nedorečena in da bo le-to določila šele sodna praksa, kar pa lahko traja kar nekaj časa.
Sedlar pravi, da bi bila kot novinarka do tretjega kanala bolj kritična, vendar kot nekdanja uslužbenka Komisije za preprečevanje korupcije, krajše KPK, to varovalo kljub temu pozdravlja, saj preprečuje zlorabo instituta prijavitelja.
Če do dogovora med deležniki ne bi prišlo, bi bila to po mnenju Sedlar izpuščena priložnost, saj bi predlog direktive tako moral čakati na naslednji sklic parlamenta, ki pa bi pogajanja lahko otežil oziroma upočasnil.
Trenutna zakonska ureditev zaščite žvižgačev spada pod pristojnost Komisije za preprečevanje korupcije. Podrobnejšo ureditev predstavi predsednik KPK Boris Štefanec.
Štefanec predstavi še, kako KPK postopa v primeru, da se nanje obrne prijavitelj oziroma žvižgač.
Štefanec še poudari, da po zakonu KPK ne sme razkrivati imena prijavitelja. Tudi v primeru, ko pridobljene podatke posredujejo drugim organom, kot so policija ali sodišče, morajo za razkritje identitete prijavitelja najprej pridobiti njegovo soglasje. Podatke, za katere obstaja sum kaznivega dejanja, pa omenjenim organom posredujejo po uradni dolžnosti.
Svoje videnje o slovenski zakonodaji na tem področju predstavi tudi Sedlar, ki opozarja, da so bili postavljeni temelji dobri, vendar se jih sčasoma ni nadgrajevalo.
Stare iz Društva novinarjev Slovenije pravi, da v procesu implementacije evropske direktive v slovensko zakonodajo aktivno sodelujejo z državo, vendar opozarja, da zna pri usklajevanju zakonodaje priti do težav, saj sta za to pristojna tako Ministrstvo za javno upravo kot Ministrstvo za pravosodje.
To težavo identificira tudi Sedlar.
Štefanec kljub vsemu pravi, da bo do implementacije evropske direktive, ko bo ta sprejeta, sčasoma vendarle prišlo, bodisi v obliki novele zakona bodisi v obliki novega zakona.
V pričakovanju žvižgaške pomladi je kultiviral Žiga.
Dodaj komentar
Komentiraj