Sirija: uz kafu i islamizam
Pol leta po zmagovitem pohodu islamističnih milic pod vodstvom gibanja Hajat Tahrir Al Šam na Damask in padcu več kot 50-letne vladavine stranke Baas in družine Al Asad je politično dogajanje v Siriji še vedno pestro in predvsem nestabilno. V zadnjih tednih so tako Evropska unija kot tudi Združene države Amerike odpravile gospodarske sankcije proti Siriji, ki jih je Zahod proti državi uvedel med vladavino predsednika Bašarja Al Asada. Predsednik prenovljene Sirije Ahmed Al Šara, za ljubitelje džihadizma Abu Mohamad Al Džolani, se je sredi prejšnjega meseca v Saudovi Arabiji sestal z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. S tem je bila zaključena njegova preobrazba iz terorističnega islamista v državnika, ki se lahko pojavlja pred kamero z najvplivnejšimi svtovnimi politiki. V današnjem OFFsajdu bomo motrili odpravo gopodarskih sankcij, notranja trenja in imperialistične apetite sosednjih in manj sosednjih držav v Siriji, pol leta po državnem udaru.
Novica o odpravi dolgoletnih gospodarskih sankcij proti Siriji daje vtis, da so temelji za ekonomsko rehabilitacijo države položeni. Toda Primož Šterbenc z Univerze na Primorskem opozarja, da bo ta odločitev Trumpove administracije morala prestati še nekaj preizkusov v ameriških odločevalskih institucijah.
Sogovorec pojasnjuje, kaj odprava sankcij sploh pomeni za Sirijke in Sirijce.
Saudova Arabija in Katar sta pred dobrim mesecem s skupnimi močmi odplačala sirski dolg Svetovni banki v višini 13 milijonov evrov in s tem nakazala svoje ekonomske apetite v Siriji. Poleg tega sta v soboto v ponovni skupni akciji državi ponudili, da bi financirali plače sirskih javnih uslužbencev. Kot pojasnjuje Šterbenc, so zalivske države prve v vrsti, ko gre za investicije v Siriji, predvsem v finančnem sektorju.
Vključitev finančno obubožane države s povsem prenovljenim državnim aparatom, ki je pri svoji obnovi vitalno odvisna od tujih investicij, največkrat predpostavlja prisvojitev neoliberalnega ekonomskega modela.
Dodaten problem novih sirskih oblastnikov je to, da ne nadzorujejo z nafto bogatega severovzhodnega dela države, ki je pod nadzorom Sirskih demokratičnih sil, krajše SDF, sestavljenih iz kurdskih samoobrambnih milic. Marca sta poveljnik SDF Mazlum Abdi in predsednik Al Šara prišla do dogovora o integraciji civilnih in vojaških institucij Avtonomne administracije na severovzhodu v državne strukture, a dogovor nikoli ni bil implementiran. Včeraj so se v Damasku začela nova pogajanja med vlado in predstavniki avtonomne administracije.
Od sosednjih držav je bila že pred Asadovim padcem v sirsko notranje dogajanje najbolj vpletena Turčija. Pod turškim pokroviteljstvom se je leta 2016 formirala tako imenovana Sirska nacionalna vojska, krajše SNA, sestavljena iz najrazličnejših islamističnih milic, ki so se od leta 2011 borile proti takratnim oblastem. Bolj kot proti Asadu se je SNA boril predvsem proti SDF-u zaradi njegovih povezav z Delavsko stranko Kurdistana, krajše PKK, ki je do samoukinitve prejšnji mesec delovala v Turčiji. Borci SNA so sicer decembra sodelovali v pohodu na Damask skupaj z borci HTS-a in ostalimi islamisti, a trenutno na severu države še vedno delujejo z lastnim poveljstvom in niso polno integrirani v državne vojaške strukture.
Marca so sunistične milice v zahodni obmorski regiji Latakija in v okolici mesta Homs izvedle pokol nad alavitsko manjšino, ki ji pripada nekdanji predsednik Bašar Al Asad. Skupno je umrlo okrog dva tisoč ljudi. Nemirno je tudi na skrajnem jugu države, kjer prevladujejo Druzi, heterodoksna islamska verska skupnost, ki jo pred morebitnimi islamističnimi napadi ščitijo različne oborožene skupine, kot je Džabal Al Druz.
Po Siriji koljejo in pobijajo tudi tisti, ki to tradicionalno najraje počno. Izraelska vojska na različnih koncih Sirije vse od decembra kontinuirano iz zraka bombardira z vojsko povezane objekte in pri tem ubije tudi kakšnega civilista. Poleg tega je Izrael zasedel tudi celotno Golansko planoto in s tem posegel v ozemeljsko celovitost Sirije. Kljub temu je začasni sirski predsednik Al Šara do Izraela, kot pravi Šterbenc, precej spravljiv.
Kot pojasnjuje sogovornik, moramo odnos novih sirskih oblastnikov do Izraela razumeti predvsem v kontekstu Združenih držav, najzvestejšega zaveznika sionistov.
Prenova državnega aparata in masovno odpuščanje kadrov, ki so delovali v času Asadove Sirije, pomenita izgubo prihodka in s tem vira preživetja za številne Sirijke in Sirijce. Takšna usoda je doletela predvsem pripadnike alavitske manjšine, ki so v prejšnjem sistemu sestavljali jedro javnega servisa.
Kot je pojasnil Šterbenc, je vključitev etničnih in verskih skupin v državo eden od številnih problemov predsednika Ahmeda Al Šare in njegovih soborcev. Poleg tega je Sirija postala ugoden teren za različne plenilce, na eni strani za ZDA in Izrael ter na drugi za Turčijo in zalivske države. Ne gre pa odpisati tudi možnosti ponovnega vzpona Islamske države, katere pripadniki dominirajo v zaporih Sirije kot tudi sosednjega Iraka.
Komentarji
"Po Siriji koljejo in pobijajo tudi tisti, ki to tradicionalno najraje počno." Mislec na izraelsko vojsko? Ki reagira sele ko jim res totalno poci film od nenehnega arabskega izzivanja in raketiranja? Kaksni wokersko leftardski mungosi ste postali na RS, to je neverjetno. Me je sram biti liberalec zaradi takih novokvaziliberalcev zblojencev.
Komentiraj